SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

danes je eden od študentov po pisnem izpitu dahnil "E, da mi je imati samo još jedan dan!" O tem, kaj je "pesnik hotel reči", sem razmišljal tudi, ko sem že vijugal po jadranski magistrali. In preblisnilo me je ravno, ko sem reševal slovansko čast in prehiteval nadut nemški par v opel kabrioletu (prosim, ne iščite dodatnih pomenov - lahko bi me razsvetlilo tudi kje drugje).  Ne, kadar na Slovenskem zavzdihnemo "O, KO BI VSAJ IMEL  _______" (vstavite poljubno besedo), ne gre za koprnenje po točno določenem objektu materialnega poželenja. Češ, ko bo dotični subjekt prejel/osvojil/ukradel/podedoval ta objekt, bo njegova želja izpolnjena. Nak! Nič ne more biti dlje od resnice. Taka razlaga je, brez zamere, globoka kot platfus in bolj kot za študiozen ter vsestransko kompleksen jezikovnoarheološki pristop značilna za laične prebliske.  Izjava se ne nanaša na materijo! Kadar subjekt reče KO BI VSAJ IMEL, njegova misel sega onkraj materialnega in posvetnega, onkr...

Vem, vem, marsikdo med vami sumi, da sem opustil pisanje alternativnega slovarja slovenskega jezika. Nikakor. Pavza je zgolj posledica bolj poglobljenega študijskega pristopa, ki pač terja svoj čas. Med raziskovanjem besedišča sem namreč naletel na besede, ki jih lahko imenujem portali. Ja, prav ste prebrali: gre za besede, ki nam omogočajo, da zapustimo mlinček vsakdanjosti in pokukamo onkraj fizike. Pokukamo onkraj tega, kar je mogoče razložiti s periodnim sistemom. Tako revolucionarne teze seveda ne bi ne mogel ne želel objaviti, ne da bi zbral dovolj trdnih dokazov in jih preveril s slepimi navzkrižnimi študijami. Pri takih odkritjih ne sme biti polovičarstva - glede tega smo gotovo složni. K stvari. V jezikoslovju je zelo močna teza, da večji del homo sapiensov besede uporablja zgolj za svoje dnevne utilitarno-pragmatične namene. Sem ter tja kakšen nesrečnik sicer preizprašuje smiselnost vsakdanjega pehanja za golo preživetje (Ekrem Jevrić, sosed iz regije, ga je domiselno poimeno...

 V slovenščini dobro poznamo frazem "španska vas". Uporabljamo ga, kadar želimo reči, da nam je nekaj neznano, tuje. Frazem naj bi - tako spletna stran Razvezani jezik - nastal v času Habsburžanov, in sicer v 16. stoletju, ko je cesarjeval Ferdinand I. Habsburški. Na dunajski dvor naj bi namreč pripeljal radikalne zagovornike katolištva, da bi tako zatrl reformacijo. Dunajčani so se temu uprli, od tedaj pa uporabljali frazem 'Das ist mir ein Spanisches Dorf'. Po drugi varianti je širitev frazema zakrivil špansko-nemški kralj Karl V.  V nemških deželah je uvajal španske običaje, ki so jih ljudje množično zavračali.  Toda v našem jeziku bi si želel še nekaj španskega, in sicer besedno zvezo 'španski sram'. V anglosaksonskem svetu jo uporabljajo, kadar želijo označiti sram, ki ga čutimo ob dejanju, mislih ali govorjenju drugega (po angleško tudi "second-hand shame" ali "empathic shame", v nemščini "Fremdschämen"). Izraz naj bi nastal...

Klemen Lah 1710038. Smarsec ob0 orh422:g908  ·  Deljeno z: Tvoji prijatelji Beseda normalen sodi med besede, ki bodo v novem slovarju poimenovane babuške ali matrjoške. To so namreč tiste besede, ki jih lahko odpiramo kot te ruske igračke: znotraj besede je še vsaj ena beseda, ki praviloma ponuja zelo dober namig o pravem pomenu besede.  Lep primer besedne babuške je pridevnik NORMALEN - NORmalen je tisti, ki je NOR MAL. Torej MAL NOR, če zamenjamo besedni red (za tiste, ki jih zanimajo jezikovni pojavi - gre za t. i. besedno inverzijo). Vprašanje je, zakaj je NORMALEN človek MALO NOR? Najprej se moramo vprašati, kaj pomeni NORMALEN. Pogosto odgovor je, da je normalno to, kar je "v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami" (SSKJ). Toda ta pravila se stalno spreminjajo; kar je v eni družbi zapovedano, je v drugi prepovedano, v tretji pa o tem niti slišali niso. Pravila običajno uveljavljajo in spreminjajo vladajoče elite, človekovi zmožnosti, da se...

Ljudem po navadi prilepimo oznako čuden, ko odstopajo od splošno veljavnih pravil vedenja, razmišljanja in čustvovanja, vendar pa želimo poudariti, da niso nevarni in da nikogar ne ogrožajo. Čemu torej služi oznaka, da je nekdo čuden? Pridevnik ima funkcijo socialnega ožigosanja, saj poziva k osamitvi takega človeka (če seveda tega ni storil že sam, kar ni tako redko); češ, njegova drugačnost sicer nikomur ne škodi in ni nevarna, toda vseeno se mu je najbolje ogniti. Človek nikoli ne ve, kajne, dodajo (zanimivo, kako hitro smo ljudje pripravljeni priznati svojo nevednost, kadar pozivamo k socialni izolaciji - a o tem kdaj drugič). Kadar nas torej ljudje svarijo, da se vedemo čudno, nas želijo le dobronamerno opozoriti, da nam grozi socialna izolacija, če takega vedenja ne opustimo.  Kaj je tisto, zaradi česar naj bi se čudakom izogibali?  Na kratko - izstopajo! Etimološki slovar pojasnjuje, da je čűdo, sorodno z gr. kỹdos, v praslovanščini pomenilo ‛slava, čast, sijaj, moč, us...

Danes bomo razkrili še eno veliko besedno ukano. Z večpomenko PREPROST praviloma označujemo vse, kar je enostavno, razumljivo, in ljudi, ki nikoli ne bodo sprejeti v društva, kot je Mensa. No, tako je uradno. Po SSKJ. Toda beseda PREPROST živi tudi skrito, vzporedno življenje, v katerem označuje vse, ki so PREVEČ PROSTI, torej, 'preveč svobodni' (predpona PRE- pomeni PREVEČ). Kaj to pomeni? Počasi. Po vrsti, kot so hiše v Trsti. O splošno sprejetem dejstvu, da beseda PREPROST označuje le enostavnost, in vsesplošno razumljivost, sem prvič podvomil, ko sem kot bruc prestopil prag filozofske fakultete. Študentskega veterana, ki je preživel vse študijske fronte in bil odlikovan z več diplomami, sem, škorec!, prosil za kak praktičen nasvet; napotek, ki mi bo pomagal izvleči celo kožo do diplome. Zamislil se je, si vmes enega sfrkal, še malo zamislil, globoko potegnil dim ali dva, nato pa mi na srce položil en in edini nasvet: "Tole: če med predavanji česa ne boš razumel, če bo ...

Kadar nas boli glava, je po navadi prvo vprašanje zainteresirane javnosti "A si pil/a dovolj vode?" Če rečemo NE, zainteresirana javnost poznavalsko prikima in nam prinese kozarec vode. To, kar preseneča, je, da je reakcija enaka tudi, če odgovorimo z DA! "Potem si pa najbrž premalo pil," zaključi zainteresirana javnost in nam prav tako prinese kozarec vode. Temu pojavu pravimo deregulacija. To, kar je voda za naše glavobole, je namreč deregulacija za družbene, politične in gospodarske glavobole. Kadar koli se namreč na katerem koli družbenem področju pojavi problem, politična elita vzklikne: "A, to je pa zato, ker je to področje preveč regulirano. Deregulacija je rešitev!" Če opozorimo, da je to področje že bilo deregulirano, jih to prav nič ne zmede: "A, potem je bilo pa premalo deregulacije!" Zato takoj sledi dodatna deregulacija. Če problem ostane ali se celo poveča (kar je skoraj vedno), jih to prav nič ne zmede. Ob vsakem poslabšanju ponovi...