IN DRUGAČE?

Vem, vem, marsikdo med vami sumi, da sem opustil pisanje alternativnega slovarja slovenskega jezika. Nikakor. Pavza je zgolj posledica bolj poglobljenega študijskega pristopa, ki pač terja svoj čas. Med raziskovanjem besedišča sem namreč naletel na besede, ki jih lahko imenujem portali. Ja, prav ste prebrali: gre za besede, ki nam omogočajo, da zapustimo mlinček vsakdanjosti in pokukamo onkraj fizike. Pokukamo onkraj tega, kar je mogoče razložiti s periodnim sistemom. Tako revolucionarne teze seveda ne bi ne mogel ne želel objaviti, ne da bi zbral dovolj trdnih dokazov in jih preveril s slepimi navzkrižnimi študijami. Pri takih odkritjih ne sme biti polovičarstva - glede tega smo gotovo složni.

K stvari. V jezikoslovju je zelo močna teza, da večji del homo sapiensov besede uporablja zgolj za svoje dnevne utilitarno-pragmatične namene. Sem ter tja kakšen nesrečnik sicer preizprašuje smiselnost vsakdanjega pehanja za golo preživetje (Ekrem Jevrić, sosed iz regije, ga je domiselno poimenoval kuća-poso-poso-kuća), a dlje od tega dvom praviloma ne seže (ko ob nedeljskih popoldnevih podvomimo o pravilni sodniški odločitvi na lokalni nogometni tekmi, to ni isti dvom). Najbolj radikalni zagovorniki te teze celo trdijo, da nam za vsakdanje potrebe zadostuje vsega 600 besed - vse drugo je menda presežek, redundanca. To je gotovo razveseljujoče spoznanje za vse, ki se žele na hitro naučiti tujega jezika, toda filozofsko navdahnjene, ki verjamejo, da kompleksnosti stvarnosti ni mogoče zajeti v tako prgišče besed, in se zavedajo, da jih onkraj teh 600 besed ne bo več nihče razumel, potiska v črne misli.

A za slednje imam dobro novico: tudi v tem ozkem 600-besednem naboru, je mogoče najti besede, ki jih lahko označilo za portale v metafizične, vzporedne svetove. Dober primer je besedna zveza IN DRUGAČE? (pogovorno: "Pa drgač?"). Vsi poznamo klepete (small talk), prvenstveno namenjene negovanju osebnih vezi, socialnemu čohanju. Kot vsak ritual so precej predvidljivi: uvodni pozdrav, vprašanje "Kako si?", nato pa še nekaj besed o zdravju, družini, in če je čas, še kakšno kritično o politiki. Vse besedo so praviloma iz že omenjenega nabora 600 besed. In ko verjamemo, da smo vse odkljukali in da je čas za slovo, nas sogovorec vpraša: "IN DRUGAČE?"

Kako drugače, sem se zmedel, ko sem to prvič slišal. Kaj misli s tem? Da mu bom odgovoril: "Aja, drugače. Drugače pa sem tajni agent, ki se pretvarja, da je učitelj, v resnici pa vseskozi preverja, ali so se v šole infiltrirale radikalne teroristične organizacije."

V zadregi sem rekel samo: "Drugače je pa enako!" Z odgovorom je bil vidno zadovoljen in kmalu zatem sva se poslovila. Meni pa pogovor ni dal miru. Kaj želijo vprašati s tem nenavadnim vprašanjem, ko smo že vse povedali? Pozorno sem prisluhnil vsakič, ko so taisto vprašanje zastavili komu drugemu. Odgovor? Vselej enak. "Nič," so odgovarjali. In se kmalu zatem poslovili.

IN DRUGAČE je mogoče razložiti z dvema (delovnima) teorijama.

- Teorija A

IN DRUGAČE uporabimo vsakič, ko smo izčrpali vsa ritualna vprašanja socialnega čohanja in moramo sogovorcu to dati vedeti na družbeno sprejemljiv način. Vprašamo ga "In drugače?" in sogovorec, ki zna prebrati podnapise, odgovori predvidljivo ("Nič!") ter tako poda soglasje za skorajšnje slovo. Nemalo zatem se sogovorca dejansko poslovita.

Teorija A ima več podtipov. Podtip A1, recimo, pojasnjuje, kako IN DRUGAČE? v svoje zapeljevalske strategije vključujejo slovenski moški. Slednji verjamejo, da se slovenske ženske ne morejo upreti vztrajnemu ponavljanju tega vprašanja. Paradoksalno dejstvo, ki smo ga zaznali med študijo, je, da ima strategija - čeprav jo slovenski zapeljivci štejejo za svoj osvajalski vrh - izjemno slabe rezultate in da jo slovenske ženske razumejo ravno nasprotno - kot znamenje, da zgolj tratijo čas. Študija je namreč pokazala izjemno visoko korelacijo med trenutkom, ko moški vpraša IN DRUGAČE, ter odhodom osvajane ženske.

- Teorija B

Ko nas vprašajo "In drugače?", nas v resnici sprašujejo, ali je to, kar smo povedali, vse. Je to vsa resničnost ali je morda na tem svetu še kaj več, kot to, kar vsakodnevno izrekamo v 600 besedah? Je kaj več od tega, kar pričakujemo in vedno znova dobimo? Se je morda v mestu Goga le zgodil kak dogodek, ki presega stalni krog dogodkov, okrog katerih se vrtimo? Je še kakšna orbita razen te, po kateri se vrtimo? In ko odgovorimo NIČ, pokažemo, da dobro razumemo vprašanje; ničesar ni, kar bi presegalo vsakdanjo fiziko, v kateri živimo, ničesar, kar bi odprlo tako želeni portal v drugačne svetove od tega, ki ga vsakodnevno živimo. Nič ni drugače, vse je enako, je sporočilo. Iz dneva v dan. Pogovor lahko zaključimo. In portal, ki ga odpre IN DRUGAČE?, se zapre. A le začasno. Do naslednjega pogovora, ko bomo sogovorca ponovno vprašali, kako je, on nam bo spet odgovoril enako, kot nam je zadnjič; in mi ga bomo, enako kot zadnjič, vnovič vprašali IN DRUGAČE? In on, brez presenečenja, bo ponovno odgovoril NIČ. Se sliši obupno? Morda. A to kar vedno znova opogumlja, je, da ne obupamo. Iz NIČ v NIČ do končne zmage.

Ne popuščajmo. V redkokateri besedni zvezi je toliko neizrečenega upanja in optimizma kot v IN DRUGAČE. Ko nas naslednjič vprašajo IN DRUGAČE, ne oklevajmo. Stopimo skozi portal. Prikaži manj