empatičen in sočuten

Konec Tolkienovega fantazijskega romana Gospodar prstanov mnoge oboževalce vznemirja z vprašanjem, na katerega je, tako se zdi, težko najti dober odgovor.  

Hobita Frodo in Samo sta po vseh silnih preizkušnjah in težkih bojih, vkorakala v Goro Pogube -- brez kakršnih koli težav. Preprek. Nič ju ni pričakalo, nič oviralo! V kraju, v katerem bosta lahko končno uničila vsemogočni prstan, prstan, ki ga je diabolični Sauron skoval, da bi zavladal vsem (drugim prstanom), ju ne čaka strašna vojska. Niti skromna straža ne. Kako je mogoče, da Sauron ni zavaroval kraja, kjer je mogoče uničiti prstan, po katerem tako hlepi? Kako je lahko tako neumen?  Kratkoviden? 

Včasih kot sopomenke uporabljamo tudi besede, ki to niso - izraz 'empatičen' se zadnje čase zelo pogosto uporablja kot sopomenko za 'sočuten' (ta označuje tako našo zmožnost prepoznati trpljenje kot potrebo po njegovem lajšanju ter odpor do povzročanja nepotrebne bolečine). Oni dan sem tako na eni od bolj branih spletni strani prebral: 

"Zelo empatične osebe imajo veliko srce, v katerem je vedno prostor za bližnjega. Za svoje bližnje skrbijo z veliko ljubeznijo in pozornostjo." 

Ne nujno. Empatičen (gr. v-čuten) je nekdo, ki je 'zmožen vživljanja v drugega človeka'. A empatija, naj bo še tako visoka, nikakor ne vključuje nujno tudi sočutja: izjemno zmožnost empatije imajo lahko tudi zelo psihopatske osebnosti ali narcisoidno ranjeni ljudje. Odlično se vživijo v drugega, a zgolj in samo, da bi z njim lažje manipulirali, ga izkoristili ali mu kako drugače skopali jamo. O sočutju ni niti sledu.

In po drugi strani: sočutni smo lahko, tudi če nismo empatični. Sam se, na primer, zelo težko vživim v polža, a ko vidim, kako se po dežju kobaca preko ceste, ne morem, da se ne bi ustavil, ga počasi dvignil in prenesel na drugo stran. Pa se ne morem postaviti v njegovo glavo, pa če se postavim na glavo.

Najbolje pa je, ko se empatija in sočutje primeta za roko. Ko sem zgodbo o reševanju polžev nekoč omenil prijateljici, se je zgrozila: "A veš, ko neseš polža na drugo stran? Ponavad' jih vidiš na cesti samo, kadar dežuje. Polži bežijo med dežjem pred visoko vodo, trava postane zanje nevarna, zato iščejo varnejše podlage, kot je pesek ali asfalt. Tko da, če neseš polža čez cesto, na drugo stran v travo, ti povem, kaj bi slišal, če bi znal polžje - piiiizda, neeeeee, faaaak!" 

Res je: sočutni smo lahko tudi, če nismo empatični, a vprašanje je, ali takrat v resnici zmanjšujemo trpljenje. Kot vemo: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. 

Vrnimo se k temnemu Sauronu. Zakaj ni zavaroval kraja, kjer je mogoče uničiti prstan? Odgovor je preprost: Sauron ne zmore razumeti, da bi nekomu ta prstan ne bil tako dragocen, kot je njemu. Ne zmore razumeti, da bi ga lahko kdo poskusil uničiti. Kot vse zlobe, je tu omejen - preveliko zlo pač ne znore popolne empatije. Ta je možna le, če premoremo tudi sočutje. In to je vsa naša sreča, v tem leži vse moje upanje, da zlo nikoli ne bo zmagalo. 

Tako. Mešati empatijo in sočutje je tako kot mešati Božička in Dedka Mraza. Nista sopomenki, čeprav sta lahko.