preveč občutljiv si
Malokatera umetnost tako hitro in močno vpliva na vsakdanji pogovorni jezik kot film. Dober primer je Černobil (2019), mini serija o nesreči v sovjetski jedrski elektrarni leta 1986, ki je v vsakdanje pogovorne jezike prinesla frazo "Not great not terrible!" Izreče jo Anatolij Djatlov, namestnik glavnega inženirja, in eden glavnih krivcev za katastrofo. Ko namreč elektrarno pretresajo močne eksplozije, zaskrbljeni Djatlov vpraša, kako visoko je sevanje. Podrejeni mu odvrne "3,6 roentgena!" Nesrečni inženir olajšano vzklikne: "Not great not terrible!" V dobesednem prevodu: "Niti čudovito niti grozno!" (V resnici naj bi Dyatlov rekel "Moglo bytʹ huže!" ali po slovensko "Lahko bi bilo slabše!"). Zakaj nesrečni? Ko bi vedel, da je 3,6 tudi najvišja vrednost, ki jo naprava lahko izmeri in da je sevanje takrat že presegalo 15,000 roentgenov (radiacija, ki je dvakrat višje od tiste, ki jo je povzročila eksplozija jedrske bombe v Hirošimi), bi od njegovega izreka ostal samo še "terrible."
"Not great not terrible!" se je kot vihar razširil po številnih pogovornih jezikih: ljudje so jo radi uporabili, kadarkoli je kaj potekalo slabše, kot so načrtovali ali si želeli (verjetno ni treba poudarjati, da se je krilatica posebej hitro širila v slovanskem svetu, kjer je možnosti za tovrstno komentiranje vsakdanjosti na pretek). A odlomek je pomemben še zaradi nečesa drugega: nazorno kaže, kako veseli smo vsake merilne naprave, ki je dovolj občutljiva. Verjetno ni inženirja na svetu, ki bi za katero koli merilno napravo dejal, da je dobro, če zaznava čim bolj omejeno. Ali se pritoževal, da je preveč občutljiva. Si lahko predstavljamo astronome, ki bi jih veselilo, da s teleskopom vidijo le do Lune? Ali biologe, ki bi z zadovoljstvom uporabljali le mikroskope, s katerimi bi lahko podobno videli zgolj to, kar je vidno že s prostim očesom?
Ne. Če lahko merilna naprava zazna več in bolje, to običajno pozdravljamo. In tu je kleč: Zakaj je to drugače, ko govorimo o ljudeh? Zakaj se nam zdi, da navadna naprava ne more biti "preveč občutljiva", človek pa lahko?
Preprosto: besedna zveza "biti (preveč) občutljiv" je sodobna olepševalnica (evfemizem) za to, čemur smo včasih rekli, da nekdo pretirava, dramatizira, dela iz muhe slona, išče dlako v jajcu itd. Tudi namen je enak: menimo, da ga je potrebno zaradi pretiravanja opomniti, če že ne ustaviti, saj je to, kar doživlja, nepotrebno, odvečno. Iskreno namreč verjamemo, da je dovolj(eno) zaznavati in čutiti le do določene mere. Če sploh. Tako so nam prihranjeni mnogi problemi, stiske, težave, ki si jih v danem trenutku ne moremo privoščiti ali jih preprosto ne želimo videti. Vztrajno verjamemo, da lahko realnost najbolje nadziramo, če jo (vsaj deloma) zanikamo. To skušamo zelo zgodaj naučiti tudi svoje "(pre)občutljive" otroke in mladostnike, ko jih skušamo čim prej uglasiti na družbeno sprejemljivo raven občutljivosti ter jih tako obvarovati pred "dodatnimi" problemi. Kadar koli se sekirajo zaradi dogodkov, ki so nad sprejemljivih "3,6 roentgena", ji hitro posvarimo s "preveč si občutljiv" oziroma kar "občutljiv si". Dokler tistega (pre)občutljivega dela do konca ne otopijo in so pripravljeni za življenje v družbi odraslih. Družbeno dovoljeno je biti "občutljiv" le še na kakšnih žurih ali veselicah, ko nas priljubljene pesmi začnejo odpirati kot Popaj konzerve: le takrat nam je za droben hip dovoljeno biti (preveč) "občutljiv". V polnosti in brez obsojanja doživljati vse, kar smo in nismo. Nato pride jutro.
Primerov, ko "treniramo" občutljivost, je vsak dan v izobilju. Pred leti sem z otrokoma prikolesaril v Pariz. Ko smo se zvečer sprehajali po centru mesta, me je stisnilo - vsepovsod po parkih, nabrežju Siene in pločnikih so ležali nesrečni brezdomci. Ne samo brezdomci, kot smo jih vajeni v Sloveniji - na mrzla asfaltna tla so legale cele družine. Ko smo jih prestopali, sem mrzlično razmišljal, kaj naj jima rečem. Naj kaj omenim ali naj preprosto prezrem vse skupaj in ju tako posredno (na)učim, da je biti občutljiv luksuz, ki si ga lahko privoščimo le občasno. Da je včasih najbolje otopeti. Ni to v takem nenormalnem položaju najbolj normalna reakcija? Mar starši storimo kaj dobrega, če v neobčutljivem svetu vzgajamo občutljive otroke? Vedenje Parižanov, ki spečih brezdomcev niso niti opazili, mi je potrjevalo, da so ta vprašanja za njih retorične narave. Brezdomce se na pločnikih prestopa brez besed in ne da bi jih opazili.
Naslednji dan, naš zadnji dan, smo v kampu podrli šotor, v katerem smo spali celo pot, pospravili spalke, prtljago in se poslednjič odpeljali v center mesta. Ko smo se pripeljali do Louvra, smo se ustavili pri brezdomcu s kužkom. Odvezal sem šotor in mu ga ponudil. Brez besed. Nasmehnil se je in ga sprejel s tako toplim pogledom, da mi je postalo nerodno. Nosil je namreč pomenljivo sporočilo. Povedano v jeziku Djatlova - svojih merilnih instrumentov ni vredno zmanjšati na 3,6. Ostati (pre)občutljiv je nujnost, kot je nujnost ne zanikati realnosti. Gre za isto stvar.
Pomahali smo mu in se odpeljali na letališče.
Mnogi Parižani, ki so na videz brezbrižno prestopali brezdomce, so verjetno dobronamerno verjeli, da je zanikanje stvarnosti najbolje, kar lahko storijo - če bi dali vedeti, da jo vidijo, in hkrati ne storili ničesar, bi se lahko zdelo, da jo sprejemajo. Zmota. To, česar mnogi niso mogli sprejeti, ni bila (grozna) realnost, temveč neznosna frustracija, ki so jo doživljali ob tej realnosti; frustracija, ki je izvirala iz zavesti, kako malo lahko spremenijo. Skorajda nič. Tudi sam si nisem domišljal, da je tisti mali šotor karkoli spremenil. Če smo kaj spremenili, smo spremenili zaradi tega, ker smo ostali občutljivi. Vsaj tisti pogled brezdomca je tako govoril ... To je bilo tudi edino, kar je govorilo. V primerih, ko skorajda ni besede, ki ne bi bila moralistična, je to verjetno najbolje.
Kaj v resnici rečemo, ko nekomu rečemo, da je "(preveč) občutljiv"? Pogosto le zvrnemo odgovornost za svoje nezmožnost celovitega doživljanja realnosti na drugega. Namesto da bi (si) priznali, kako tega v danem trenutku ne zmoremo - kar je lahko povsem legitimno oziroma upravičeno - se raje odločimo utišati tiste, ki presegajo "3,6 roentgena". Škoda, zamujamo dragoceno priložnost, da bi pomagali. Pred leti je znanka priznala spolno zlorabo, ki se ji je zgodila otroštvu; boleči spomini so jo preplavili do te mere, da s tem ni mogla ostajati sama. Dneve, tedne, mesece se je po pogovor zatekala k svoji najboljši prijateljici. Dokler se ni zlomila - prijateljica. V nekem trenutku je zahlipala in priznala, da ne zmore več. Da sočustvuje z njo, da ji želi pomagati, a da je vse to zanjo preprosto preveč. Naj ji oprosti, če lahko, a na njene telefonske klice se nekaj časa ne bo mogla oglasiti. Zlorabljeno znanko je to pretreslo in ji hkrati pomagalo razumeti, da je prišel čas, ko mora narediti naslednji korak pri okrevanju. Se zateči po strokovno pomoč. Ker je bila prijateljica pristna in ker krivde za lastno nemoč ni zvrnila nanjo ("preveč si občutljiva"), ji je to pomagalo pri duševnem okrevanju. Pomagala je, ko (si) je priznala, kako ne more več pomagati. Verjetno je to tudi ena najtežjih stvari pri (pre)občutljivosti: težko je ostati s spoznanjem, da lahko včasih najbolj pomagamo tako, da ne pomagamo; da največ storimo, če ne storimo nič. Da samo smo. Ko frustracij, ki jih povzroča naša nezmožnost ublažiti ali preprečiti trpljenje, ne skušamo prikriti s ničimer, kar bi vzbujalo prazno upanje, da vseeno lahko nekaj naredimo tudi takrat, ko ni možno storiti ničesar. Če to počnemo, jih to le (o)hrani. Kadar lahko le ostajamo z njimi, le ostanimo z njimi. Šele iz tega se lahko kaj rodi. Če se.
Za (pre)občutljivi ljudje, ki se tega zavedajo, se zdi, da ničesar ne storijo, da so pasivni. Kar pa ne drži - le ne pretvarjajo se. Vedo, da je, kar je. In s tem vzdržijo. Včasih pa preprosto potrebujejo več časa: ko smo občutljivi, se realnost pokaže kot precej bolj kompleksna. Za tako realnost pa je težje najti hitre in enostavne rešitve.
Ne obtožujmo se preveč, če nismo "(preveč) občutljivi". Občutljivosti si včasih ne morejo dovoliti niti tisti, ki bi si jo morali po poklicni dolžnosti. Leta 1976 so neznanci v Kaliforniji ugrabili 26 otrok, starih med pet in petnajst let, in jih nato zaprli za približno 30 ur v temen kamnolom (dogodek v knjigi "Kako prebuditi tigra; zdravljenje travm" opisujeta dr. Peter A. Levine in Ann Frederick). Otrokom je uspelo pobegniti in v bolnišnici so takoj oskrbeli njihove telesne poškodbe. Nato so bili odpuščeni domov: lokalna zdravnika nista prepoznala nobenih psiholoških posledic. Tudi psihiater je menil enako: zatrdil je, da utegne "biti psihološki problem prisoten le pri enem od 26 otrok". Ne vemo, kako bi se zadeve razvijale, če ne bi osem mesecev pozneje Lenore Terr, "preveč občutljiva" psihiatrinja, začela s kontrolno študijo. Kaj je ugotovila? Pravo psihološko razdejanje: otroci so doživljali "nočne more, obnašali so se nasilno in imeli ovirano možnost normalnega delovanja v osebnih in družinskih odnosih. Učinki so bili tako hromeči, da so življenja in družinske strukture teh otrok v naslednjih letih tako rekoč uničeni." Ironija: edini otrok, ki ni doživel posledic, je bil tisti, ki je bil označen kot potencialno ogrožen.
Amerika, boste rekli. Morda. Pred leti smo slovenske otroke, da bi zavarovali družbo pred kovidom, poslali domov in jim onemogočili normalne socialne stike. Najprej za nekaj mesecev, nato za več kot pol leta. Do danes ni bila narejena nobena celostna študija, kaj je prekinitev socialnih stikov v tako občutljivem obdobju in bivanje v (mnogokrat neustreznem) domačem okolju, pomenila za otroke in mladostnike. Kako je to vplivalo na njihovo zmožnost za učenje. V javnost prihajajo le posamezne težke zgodbe. Prilagoditve pri ocenjevanju so zdaj ukinjene in vse teče kot normalno, ne da bi v resnici vedeli, kakšno je dejansko stanje. Učitelji, ki opozarjajo na drastičen padec pozornosti, veliko pomanjkanje volje pri učencih, neobičajno vedenje, po navadi prejmejo odgovor v slogu, da situacija sicer resda ni rožnata, a tudi tako tako strašna ne. Na kaj nas to spomni? Ja, včasih smo vsi mali djatlovi - če naprava zaznava le do 3,6 sicer ni čudovito, a tudi grozno ne, kajne?
Za konec. Ko nekomu omenimo, da je "preveč občutljiv", se je dobro spomniti na besede filozofa Spinoze (1632-1677): "Kar koli povečuje, zmanjšuje, omejuje ali širi moč delovanja telesa, povečuje, zmanjšuje, omejuje ali širi moč delovanja uma. In kar koli povečuje, zmanjšuje, omejuje ali širi moč delovanja uma, tudi povečuje, zmanjšuje, omejuje ali širi moč delovanja telesa".
Toliko o tej občutljivi besedi.
Komentarji
Objavite komentar