čúden [čúdən]
Ljudem po navadi prilepimo oznako čuden, ko odstopajo od splošno veljavnih pravil vedenja, razmišljanja in čustvovanja, vendar pa želimo poudariti, da niso nevarni in da nikogar ne ogrožajo. Čemu torej služi oznaka, da je nekdo čuden? Pridevnik ima funkcijo socialnega ožigosanja, saj poziva k osamitvi takega človeka (če seveda tega ni storil že sam, kar ni tako redko); češ, njegova drugačnost sicer nikomur ne škodi in ni nevarna, toda vseeno se mu je najbolje ogniti. Človek nikoli ne ve, kajne, dodajo (zanimivo, kako hitro smo ljudje pripravljeni priznati svojo nevednost, kadar pozivamo k socialni izolaciji - a o tem kdaj drugič). Kadar nas torej ljudje svarijo, da se vedemo čudno, nas želijo le dobronamerno opozoriti, da nam grozi socialna izolacija, če takega vedenja ne opustimo.
Kaj je tisto, zaradi česar naj bi se čudakom izogibali?
Na kratko - izstopajo! Etimološki slovar pojasnjuje, da je čűdo, sorodno z gr. kỹdos, v praslovanščini pomenilo ‛slava, čast, sijaj, moč, uspeh’, v indoevropščini pa to, ‛kar se opazi, o čemer se sliši’ (SP II, 280 s., Po, 587). Čudni ljudje so torej tisti, ki se jih opazi, sliši. Nič hujšega, vsaj kar se slovenske družbe tiče.
In zakaj izstopajo? Verjetno je to najlepše pojasnil Ciril Kosmač v kratki pripovedi "Pot v Tolmin", v kateri, med drugim, pripoveduje o Ravničarjih. V vasi je za čudaka veljal že starejši Ravničar, navdušen bralec in izumitelj, ki je - na veliko grozo vaščanov - sam sestavil kolo. Bolj bogaboječi so ga zaradi tega povezovali s hudičem, saj - takrat je to veljalo za normalno - je Bog ustvaril človeka, da bi vse naredil sam. Ravničar konča tragično: ko želi ponoči dokazati, da je led na reki dovolj trden za hojo, zdrsne v luknjo, ki jo je čez dan v ledu naredil sam. Po njegovi smrti zmečejo vse knjige v peč in življenje se vrne v stare tirnice (pardon, postane normalno). Pripovedovalčev oče ne more skriti simpatij: "Takšna norost dokazuje, da je bil Ravničar dedec in pol, tiste vrste dedec … kakor bi se reklo … tiste vrste dedec, ki je za svoje prepričanje, za svoje misli pripravljen tvegati tudi življenje, kakor se reče. Če bi ga bili dali v šole, bi bil nemara postal … kdo ve, kaj bi postal. Znanstvenik, kakor se reče? Izumitelj? Kaj se ve? Vsekakor pa bi bil nenavaden mož."
Tragično umre tudi njegov sin. Ko mu devet dni po poroki umre njegova velika ljubezen Oti, se popolnoma zanemari. Nekoč mu brat zabrusi, da bi ga Oti takoj zapustila, če bi se slučajno vrnila in ga srečala tako umazanega in smrdljivega. Sredi aprila je Ravničar mlajši zakorakal v Idrijco in se okopal. Staknil je pljučnico in umrl v nekaj dneh. »Čudak pa, čudak!« so govorili vaščani in se trkali s prstom po čelu. Je treba poudariti, da je njegov brat, ki je zdaj lahko podedoval celotno premoženje, veljal za normalnega?
Pripovedovalec se strinja z oznako čudak. "Toda kaj je čudak?" se sprašuje. Takole odgovarja: "Čudak je človek, ki ima več srca in več pameti, kakor je potrebno za njegovo življenje, zato se z življenjem ne ujame. Tako je to! Čudak je pameten človek, globok človek, moder človek, ki mu življenje ni dalo, kar bi mu bilo moralo dati!"
Za potrditev teze pripenjam posnetek izjemne glasbenice Sister Rosetta Tharpe, ki velja za enega od temeljnih kamnov rock'n'rolla. No, njegovo babico. Seveda, veljala je za čudakinjo. Hudo čudakinjo.
Toliko o čudnih ljudeh. Radi jih imejmo, če mene vprašate.
Komentarji
Objavite komentar