prepròst -ôsta -o prid.,

Danes bomo razkrili še eno veliko besedno ukano. Z večpomenko PREPROST praviloma označujemo vse, kar je enostavno, razumljivo, in ljudi, ki nikoli ne bodo sprejeti v društva, kot je Mensa. No, tako je uradno. Po SSKJ. Toda beseda PREPROST živi tudi skrito, vzporedno življenje, v katerem označuje vse, ki so PREVEČ PROSTI, torej, 'preveč svobodni' (predpona PRE- pomeni PREVEČ). Kaj to pomeni? Počasi. Po vrsti, kot so hiše v Trsti.

O splošno sprejetem dejstvu, da beseda PREPROST označuje le enostavnost, in vsesplošno razumljivost, sem prvič podvomil, ko sem kot bruc prestopil prag filozofske fakultete. Študentskega veterana, ki je preživel vse študijske fronte in bil odlikovan z več diplomami, sem, škorec!, prosil za kak praktičen nasvet; napotek, ki mi bo pomagal izvleči celo kožo do diplome. Zamislil se je, si vmes enega sfrkal, še malo zamislil, globoko potegnil dim ali dva, nato pa mi na srce položil en in edini nasvet: "Tole: če med predavanji česa ne boš razumel, če bo preveč zapleteno, potem se ti tega ni treba učiti. Ni pomembno!" Priznam, gledal sem debelo kot tele v nova vrata. Marsikaj sem pričakoval, tega pa res ne.

Je bil njegov nasvet uporaben? Pa še kako. Nikoli, na nobenem izpitu nisem bil vprašan, česar na predavanjih nisem razumel. In kmalu sem ugotovil, zakaj. Dva razloga.

Prvi razlog mi je bil domač že iz osnovne in srednje šole. Nekateri, k prefinjenemu sadizmu nagnjeni učitelji, so doživljali posebno zadovoljstvo, kadar so kakšno preprosto stvar razložili na moč zapleteno, se za hip ali dva naslajali nad našimi obupanimi pogledi, nato pa popraskali po glavi in rekli: "Bom poskusil povedati bolj preprosto." In so povedali še bolj zapleteno, tako zapleteno, da tega vozla še Aleksander Veliki ne bi razvozlal. Ko smo začeli padati v malodušje in verjeti, da niti osnovne šole nismo sposobni končati, si je privoščil še zadnji udarec: na videz obupan je zamahnil z roko in v hlinjeno velikodušnost zavil poslednji stavek, češnjico na svoji pasivnoagresivni torti: "Pustimo to. Saj ni važno, tudi brez tega lahko preživite!"

A pomembnejši za naš slovar je drugi razlog, ki sem ga ozavestil šele na fakulteti. Nerazumljivo, zapleteno so govorili tudi tisti nesrečniki med učitelji, ki svoje snovi niso povsem osvojili. Učitelje, ki dobro razumejo materijo, o kateri govorijo, namreč prepoznamo po razlagi - še tako kompleksno snov razložijo preprosto in nazorno kot pujs Melkijad sinku Pipiju. Nauk: nič ni bolj zapletenega kot biti preprost.

Kot učitelj začetnik sem se seveda tudi sam srečeval s tem; kadar tematike nisem res dobro zapopadel, sem pred tablo motovilil, da bogpomagaj.

Ko sem začel poučevati na triletni poklicni šoli, sem začel preprosto (v najboljšem pomenu te besede): odločil sem se, da bom celo uro zgolj bral. Suskindov roman Parfum. Ne bom pozdravil, ne bom se predstavil, ne bom se poslovil. Samo bral. Ura, kot verjetno že veste (tole rad ponavljam), je bila tako čudovita, da sem na poti domov resno razmišljal o tem, da bi tej generaciji samo bral. Nič učil, samo bral. Domneval sem namreč, da bo učinek enak ali celo boljši, kot če jih učim še jezik, literarno zgodovino in literarno teorijo. Kakor koli, zaradi objektivnih razlogov (učni načrt itd.) sem moral idejo opustiti in začeti poučevati. Naslednjo uro zato Parfuma, sem sklenil, ne bomo več brali, temveč bomo spoznali zgodbo, temo, idejo in kar je še tega. Kot se spodobi.

V razredu sta sedeli tudi Adisa in Sanela, sestri v adidasu. Ko sem prvo uro bral, sta me poslušali s široko razprtimi usti, ko pa sem začel razlagati, "kaj je pesnik hotel povedati", ju je veselje hitro minilo. Razlaga je bila za njiju preveč izumetničena; nekaj časa sta se še trudili, nato pa so njuno radovednost pritegnile druge, zanju pomembnejše stvari. Vedel sem, da ju bom popolnoma zgubil, če se kmalu česa ne domislim. A kako naj jim približam razglabljanje o literaturi, ko pa se je zdelo, da so njuno največje veselje besedila Dina Merlina? Oni dan sem ju namreč srečal na šolskih stopnicah, glasno sta prebirali besedilo pesmi Godinama in se krohotali na ves glas. "Nek bude fer, nek' bude iskreno, a veš, to je po slovensko Naj bo pošteno, naj bo iskreno, hahahaha ..." se je razlegalo do zbornice.

Kaj pa, če jima idejo Parfuma približam z besedili Dina Merlina, me je preblisnilo? O, sveta preproščina, to bo to. Nisem kaj dosti okleval: ničesar nisem mogel izgubiti. "Bom poskusil drugače," sem naznanil spremembo kurza. "Dina Merlina poznate?" "Iiii," sta tenko zacvilili in se objeli. Uh, klasična napaka, sem hitro dojel: nekatere motivacije so tako čustveno nabite, da dijake ne privlečejo k snovi, ampak jim razstrelijo misli na vse strani.

"Prosim, prosim," sem povzdignil glas in ju poskušal vrniti k pouku. "Moj je život Švicarska poznate?"

"Iiiii," sta ponovno tanko zacvilili, se objeli in enoglasno zapeli: "Noćas sam u krizi, k'o toranj u Pizi ..."

"No, prosim," sem skušal umiriti situacijo. "Adisa, kakšna je ideja v tej Merlinovi pesmi?"

"Ful izi: k maš use na svetu, ti je šele jasn, da nimaš nč, če te nuben nima rt."

"No, to je tudi ideja romana Parfum!"

"Iii," sta ponovno tenko zacvili in se objeli. Ko je zazvonilo konec ure, sta objeti zapustili razred in po hodniku se je še dolgo razlegalo "Moj je život Švicarska, skoro pa savršen, k'o blistavi brilijant vještom rukom izbrušen. Imam sve što poželim, samo jedno ne, da me neko bar na tren, voli zbog mene." Vsi kotički hodnikov so se napolnili s smehom in izjemno toplino. Obstal sem pred zbornico in se zavedel, da bolj preprostih, pardonov, preveč prostih ljudi še nisem videl. Način, kako objeto sta prepevali in se zibali po hodniku, me je spomnil na soseda, ki ga v pesmi Oče in lenuh opeva Charles Bukowski:

"/..." cele dneve je posedal na dvorišču

in metal pikado

v tarčo, ki jo je narisal na vrata garaže.

leta 1931 v Los Angelesu

je dosegel tisto stopnjo modrosti, ki bi jo

Goethe, Hegel, Kierkegaard,

Nietzsche, Rilke, Freud,

Jaspers, Heidegger in

Toynbee težko

zanikali."

Ljudje, ki dosežejo to stopnjo kompleksnosti, postanejo 'preveč prosti'. Tako preprosto je to. Če strnem v mindfuck: ni preprosto biti preprost. To je nekaj najbolj zapletenega. Upam, da sem bil dovolj preprost.

P.S. Morda bi le morali uresničiti tisto prvotno idejo in med poukom književnosti samo brati. To, da je ideja preveč prosta, nas ne bi smelo zaustaviti. Nasprotno