deregulácija -e ž

Kadar nas boli glava, je po navadi prvo vprašanje zainteresirane javnosti "A si pil/a dovolj vode?" Če rečemo NE, zainteresirana javnost poznavalsko prikima in nam prinese kozarec vode. To, kar preseneča, je, da je reakcija enaka tudi, če odgovorimo z DA! "Potem si pa najbrž premalo pil," zaključi zainteresirana javnost in nam prav tako prinese kozarec vode. Temu pojavu pravimo deregulacija.

To, kar je voda za naše glavobole, je namreč deregulacija za družbene, politične in gospodarske glavobole. Kadar koli se namreč na katerem koli družbenem področju pojavi problem, politična elita vzklikne: "A, to je pa zato, ker je to področje preveč regulirano. Deregulacija je rešitev!" Če opozorimo, da je to področje že bilo deregulirano, jih to prav nič ne zmede: "A, potem je bilo pa premalo deregulacije!" Zato takoj sledi dodatna deregulacija. Če problem ostane ali se celo poveča (kar je skoraj vedno), jih to prav nič ne zmede. Ob vsakem poslabšanju ponovijo mantro: premalo deregulacije.

Od kod deregulacija kot univerzalni aspirin za vse družbene in gospodarske probleme? Izraz prihaja iz besede regulacija, ki smo jo prevzeli iz latinščine in je prvotno pomenila 'uravnavati, napraviti pravilno’ oz. ‛pravilo’. Pravila imamo praviloma zato, da nekaj deluje tako, kot si želimo. Oziroma sploh deluje. Deregulacija pa je proces, v katerem ne želimo delovati pravilno oziroma pravilom nasprotujemo (deregulacija je torej ena od tistih besed, ki je sploh ni treba zapisati v slovarje, saj je ljudem pisana na kožo). Če se zaradi tega pojavijo problemi, to deregulatorjev ne zmede. Nasprotno. Njihovo pravilo je, da je potrebno ukiniti vsa pravila. In če zadeva ne deluje, potem pač nismo bili dovolj vztrajni.

Zgodovina nam ponuja kar nekaj izvrstnih deregulacij, ki so se z zlatimi črkami vpisale v zgodovino. Primer, ki najbolj nazorno pojasnjuje bistvo deregulacijo, je znamenita venesekcija ali flebotomija, med preprostimi ljudmi bolj znana kot puščanje krvi. Deregulatorji so namreč opazili, da življenje pravilno deluje, če v njem kroži kri. Zato so se odločili življenje deregulirati tako, da so odvzemali kri. Ko ne bo več pravil (krvi), ki bi omejevala telo, ne bomo več poznali bolezni, je bilo njihovo veliko spoznanje. Puščanje krvi - pardon, deregulacija telesa - je tako postalo univerzalno zdravilo za vse bolezni. Kadar ni delovalo, se niso dali motiti: to so pripisovali premalo odločnemu ali pa prepoznemu puščanju krvi. S puščanjem krvi so dosegli tudi sveti gral deregulacije - nasprotovanje pravilom zdravega razuma (ideji, da je bolje imeti kri v loncu kot v telesu, žal ne moremo reči drugače, kajne).

Ko so puščanje krvi konec 19. stoletja po skoraj 2000 letih prepovedali zaradi ne najbolj spodbudnih rezultatov, se deregulatorji niso predali. Fajtali so naprej, bi rekli danes. Namesto nehvaležne medicine so se v 20. in 21. stoletju oprijeli ekonomije, kjer so bili sprejeti z obema rokama: tam lahko v miru puščajo kri, pardon, deregulirajo še naprej. Tradicionalni postopek ostaja enak: deregulacija je rešitev za vse, kadar pa ne deluje (učinek je seveda enak puščanju krvi), je to zato, ker je deregulacije premalo.

Čez 2000 let bomo verjetno doumeli, da so učinki deregulacije v ekonomiji podobni puščanju krvi. Deregulatorje bomo pregnali, a takrat bodimo bolj pozorni, kje bodo fajtali dalje. Do takrat pa ne pozabimo piti dovolj vode.