KO BI VSAJ IMEL

danes je eden od študentov po pisnem izpitu dahnil "E, da mi je imati samo još jedan dan!" O tem, kaj je "pesnik hotel reči", sem razmišljal tudi, ko sem že vijugal po jadranski magistrali. In preblisnilo me je ravno, ko sem reševal slovansko čast in prehiteval nadut nemški par v opel kabrioletu (prosim, ne iščite dodatnih pomenov - lahko bi me razsvetlilo tudi kje drugje). 

Ne, kadar na Slovenskem zavzdihnemo "O, KO BI VSAJ IMEL  _______" (vstavite poljubno besedo), ne gre za koprnenje po točno določenem objektu materialnega poželenja. Češ, ko bo dotični subjekt prejel/osvojil/ukradel/podedoval ta objekt, bo njegova želja izpolnjena. Nak! Nič ne more biti dlje od resnice. Taka razlaga je, brez zamere, globoka kot platfus in bolj kot za študiozen ter vsestransko kompleksen jezikovnoarheološki pristop značilna za laične prebliske. 

Izjava se ne nanaša na materijo! Kadar subjekt reče KO BI VSAJ IMEL, njegova misel sega onkraj materialnega in posvetnega, onkraj tuzemskega, če hočete. Implicitno namreč predpostavlja, da njegovem življenjskem puzzlu manjka le še en košček in se bo vse sestavilo. In tu je kleč: tega koščka ni in ni mogoče najti, zato se mu svet kaže, prosto po francoskem eksistencialistu Albertu Camusu,  kot nekaj absurdnega, nesmiselnega. Navdajajo ga osamljenost, strah pred smrtjo in tesnoba pred lastno odgovornostjo. Zaveda se namreč, da tega koščka ne bo nikoli dobil, če pa ga bo, se bo neznano kam izgubil kakšen drug košček. Življenjski puzzle ne bo nikoli sestavljen. To je pravi pomen obravnavane fraze!

Morda bo to lažje razumeti (disklejmer: prehajamo na področje primerjalnega jezikoslovja) na že omenjenem primeru sestrske nam hrvaščine. Kaj je hotel reči nesrečni študent, ko je rekel "DA MI JE IMATI JOŠ JEDAN DAN?" 

Tu nam na pomoč priskoči primerjalno jezikoslovje. (Srbo)hrvaščina je namreč ohranila še en del te fraze, ki se je žal v slovenščini neznano kam izgubil (Kaj smo že rekli o tem nesrečnem puzzlu?). Ko namreč na Južnoslovanskem rečejo DA MI JE IMATI _________, pogosto dodajo še GDJE BI MI BIO KRAJ! (v prostem prevodu: SAMO NEBO BI BILO MEJA). Ko bi torej našli tisti košček, življenja ne bi bilo več "ječa, čas v nji rabelj hudi" (Prešeren), temveč odprtokodna pustolovščina - nič več nas ne bi omejevalo. Žal mi je, ker - seveda, strogo v raziskovalne namene - študenta nisem posnel, saj je za polno doživetje izjave "DA MI JE IMATI", nujno slišati tudi ton in druge fonetične prvine neverbalne narave; študent z njimi ne sugerira zgolj tega, da bi bolje opravil izpit, temveč, da bi od tega neznansko veliko imelo tudi celotno slovansko, slovensko in - bogami, ne bodimo skromni - tudi splošno jezikoslovje. Morda bi dobili novega Kopitarja in Miklošiča, če ne že kombinacije obojega. Ker - gdje bi nam bio kraj? Tako pa ... nič, mu bom že nekje našel tisto točko. 

Naj tole strogo strokovno izpeljevanje popestrim še z osebno izkušnjo. Kaj je tisti košček življenjskega puzzla, ki ga sam iščem v svojem poklicnem udejstvovanju? Spet moramo na Hrvaško. Ste kdaj opazovali gospode, ki vstopajo v športne stavnice (lutrije), da bi izpolnili stavne listke? Ko bi vsaj imel/da mi je imati njihov študiozen pogled. Ostrina, premislek, duhovna globina, refleksija v očeh, ki jih dodatno podkrepijo nizko spuščena očala na nosu, razodevajo inteligenco, ki bi po vsej verjetno v trenutku zmogla rešiti najzapletenejše svetovne problem (za njih bi bi mački kašelj najti splošno teorijo vsega), a kaj, ko so se vse svoje miselne kapacitete odločili usmeriti v verjetnostni račun. Vselej se zdi, da jim manjka samo še košček in bodo kot Kosmačev Tantadruj vzkliknili "Ta je prava!" In se končno usmerili na splošno teorijo vsega. 

No, če bi imel tak pogled, kot ga imajo oni, in z njim stopil v razred ... Gdje bi mi bio kraj. 

Nič. Zdaj pa še nazaj po jadranski magistrali. 

Ilustracija: Gorazd Vahen (simboličen prikaz podivjanega nemškega opel kabrioleta: ko sem ga prehiteval, sem doumel vse, kar sem napisal zgoraj)