normálen -lna -o prid. (ȃ)

Klemen Lah

1710038. Smarsec ob0 orh422:g908  · 

Deljeno z: Tvoji prijatelji

Beseda normalen sodi med besede, ki bodo v novem slovarju poimenovane babuške ali matrjoške. To so namreč tiste besede, ki jih lahko odpiramo kot te ruske igračke: znotraj besede je še vsaj ena beseda, ki praviloma ponuja zelo dober namig o pravem pomenu besede. 

Lep primer besedne babuške je pridevnik NORMALEN - NORmalen je tisti, ki je NOR MAL. Torej MAL NOR, če zamenjamo besedni red (za tiste, ki jih zanimajo jezikovni pojavi - gre za t. i. besedno inverzijo).

Vprašanje je, zakaj je NORMALEN človek MALO NOR? Najprej se moramo vprašati, kaj pomeni NORMALEN. Pogosto odgovor je, da je normalno to, kar je "v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami" (SSKJ). Toda ta pravila se stalno spreminjajo; kar je v eni družbi zapovedano, je v drugi prepovedano, v tretji pa o tem niti slišali niso. Pravila običajno uveljavljajo in spreminjajo vladajoče elite, človekovi zmožnosti, da se prilagodi vsakokratnim pravilom, pa pravimo normalnost (človek, ki sem jim je zmožen prilagoditi, je NORMALEN). In zakaj pravimo, da je MALO NOR?  Preprosto: ta pravila se tako pogosto spreminjajo, da mora biti človek vsaj MALO NOR, če želi v trenutku, za 180 stopinj, spremeniti svoje mnenje o čemerkoli. Biti mora NOR v pravem odmerku; če ni nor, se mu zmeša, če je preveč nor, pa sprememb niti ne opazi. Ja, to je NORMALNOST. 

NORMALEN, pardon, MALO NOR človek je to lahko storil v milisekundi, in to brez (odvečnih) vprašanj. Kot je to storila mama partizana Nikoletine Bursaća (upam, da se še spomnite znamenitih zgodbic Branka Čopića). Ko se je NIkoletina vrnil iz partizanov, je materi sporočil, da Boga ni več. "Ja, kaj pa je?" se je prekrižala zgrožena mati. "Traktor," je naučeno odvrnil Nikoletina. "Kdo ti je rekel?" je ogorčeno vprašala. "Vojska," je odgovoril. Potrebovala je samo milisekundo: "Ja, če je vojska rekla, potem bo pa držalo. Traktor!" In življenje je teklo naprej. 

Slabše se je končalo pri tistih, ki se niso mogli odzvati dovolj hitro. Spomnimo se, kako so morali naši dedje leta 1948 v trenutku spremeniti mnenje o Stalinu: veliki učitelj je, kot bi ustrelil, postal sovražnik. Naj ponazorim na resničnem primeru vaškega učitelja (oče Ramba Amadeusa). Ko je prišla direktiva, da je treba slike Stalina nemudoma sneti z zidu, se je odzval z vprašanjem, kako naj to pojasni učencem, ki jim je vendar v glavo vbijal, da je Stalin učitelj, Tito pa njegov najboljši učenec. Kako se lahko učitelj zmoti, učenec pa ima prav, je vrtal v partijce. Kakopak: še preden je izgovoril vprašanje, je že letoval na Golem otoku. Verjemite, ne dramatiziram - dejansko gre za milisekunde (mimogrede: nesrečnik si je skrajšal služenje kazni tako, da je pod povšter "skrival" Titove slike - lisjak je namreč vedel, da med njegovo odsotnostjo preverjajo, kaj skriva). 

Biti normalen je torej sposobnost prepoznati in upoštevati splošno veljavna pravila - ne glede na to, kako hitro in kako neargumentirano se menjajo. Tega se je, na primer, dobro zavedal tui Vanč iz Partljičeve komedije Moj ata, socialistični kulak: "V svobodi nikdar ne veš, kaj lahko, česa pa ne smeš. Če je diktatura, vsaj veš, kaj je prepovedano. V svobodi pa nikdar ne veš, ali govoriš prav ali ne!" V svobodi ni mogoče biti normalen, saj ne veš, katerim pravilom se moraš prilagoditi; zato je takrat sila nevarno. Zdaj veste, zakaj so si ljudje po začetku epidemije tako silno želeli, da se vrne "normalno" življenje. Ne zato, ker je bilo tako lepo. Tako neumni pa res niso. Želeli so le reči, da se želijo vrniti v družbo, v kateri je jasno, katerim pravilom se morajo prilagoditi. Samo to. 

Naj navedem še en aktualen primer, ki ga ponazarja spodnja slika. Pred dvema letoma so naslovnice časopisov polnili dramatični naslovi o tem, kako na meji nujno potrebujemo vojsko, ki nas bo varovala pred vdorom beguncev. Te se je slikalo tako strašno, da se se ob njih še biblijske kobilice zdele kot ljubke pandice. Poglejte sliko: slovenska politična vrhuška ob Kolpi preverja, kako beguncotesna je rezilna ograja. 

Slabi dve leti smo se čez noč prilagodili na novo normalnost: naslovnice medijev krasijo naslovi "Sprejeli bomo vse begunce" (hvala bogu, da ne bo pomote), tisti, ki se sprašujejo, kako je mogoče, da smo tako hitro zamenjali doktrino, pa tvegajo, da se jih bo razglasilo za državne sovražnike. 

Ne pozabite - milisekunda!