SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

"Ma še jaz bi ga dal!" oziroma "To bi še jaz zadel" je verjetno ena od najbolj tradicionalnih  izjav v trenutku, ko nogometni napadalec zgreši 100 % priložnost ('zgrešiti 100 % priložnost" je sicer eden eden boljših oksimoronov oziroma bistroumnih nesmislov). Izjava je seveda ostra kritika napadalca, ki naj bi - z zornega kota domačega kavča - zgrešil to, kar je zgrešiti nemogoče. A tisto, kar je unikatno pri taki vrsti žalitev, je samožrtvovanje kritika: bolje je namreč štorast, okoren, lesen, počasen in vsestransko telesno zanemarjen, bolj neprizanesljiva je ta žaljivka. Fraza "To bi še jaz zadel!" ne bi zvenela kot kritika, če bi jo izrekel Messi, precej okrutnejša pa bi bila, če bi jo izustil legendarni napadalec Mladen Rudonja (v 65-ih nastopih za slovensko nogometno reprezentanco dosegel en gol, in še tega v trenutku, ko je nesrečna romunska reprezentanca obstala, prepričana, da je sodnik piskal prekršek.  Pri tem tipu žalitev je torej ostri

Med tistimi, ki cenimo književnost, se pogosto vname prepir, kateri pisatelj je s svojo literaturo najbolj zaznamoval dvajseto stoletje.  Izmenjujejo se takšni in drugačni argumenti: vsi odlični, a noben odločilen. Sam menim, da tehtnico v korist Franza Kafke nagne pridevnik 'kafkovski' edini pridevnik, ki izhaja iz kakšnega pisateljskega imena in je prešel v splošno jezikovno rabo. Tega niso dosegli niti Homer, Dante, Shakespeare, Goethe. Kadar torej razmišljamo, zakaj velja Kafka za največjega pisatelja 20. stoletja, je to gotovo eden izmed najboljših argumentov. Tudi če se sliši malo kafkovsko. 

Zakladnico slovenskih pregovorov in rekov je v zadnjih desetletjih verjetno najbolj obogatila alanfordovska jezikovna zafrkancija. " Bolje izdati knjigo kot prijatelja! " ali " Bolje izpasti glup kot iz aviona " sta samo dva taka primera igre z besedami. Pri " Bolje izdati knjigo kot prijatelja " gre za igro z večpomenskostjo glagola IZDATI, ki etimološko izhaja iz ‛dati ven’ (iz- +  -dáti). Pač, nekaj 'damo ven', pa naj bo to skrivnost ali knjiga. A pomembna razlika med obema pomenoma je vrednotenje: ko izdamo skrivnost/prijatelja, je 'dajanje ven' nekaj slabega, kot izdamo knjigo, je 'dajanje ven' nekaj dobrega. Je možno tudi obratno? Možno, življenje se včasih poigra z jezikom.  Znameniti pisatelj Franz Kafka je pred smrtjo svoje rokopise zaupal prijatelju Maxu Brodu in ga prosil, naj jih uniči. Toda Max Brod je, pozor, knjige izdal in ga tako izdal. Ko je izdal prijatelja (kar v našem svetu vrednot velja za moralno zelo zavržno

 V mojih otroških letih, v tretjem oziroma četrtem desetletju po drugi svetovni vojni, smo se v šoli pogosto igrali "partizane in nemce". Približno takole: najbolj nikakvi, tj. kilavi in rahitični fantje so bili izbrani za nemce, najbolj zdravi in močni pa za partizane. Zmaga partizanov ni smela biti nikoli in z ničimer ogrožena, o tem smo se potihoma strinjali vsi.  Jaz in Kruno sva po navadi morala igrati nemce. Imela sva le eno nalogo: partizani so nama dali kakšne dve do tri minute fore, midva pa sva morala hitro ucvreti v bližnji gozd in se dobro skriti. Verjetno se je takrat začela moja tekaška kariera, pa tudi solidarnost: čeprav nemec, sem znal biti tudi dober tovariš. Kruno, ki je zaradi hude skolioze moral nositi jeklen oklep v podporo hrbtenici (zaradi tega smo ga klicali Želva), bi sam nikoli ne mogel dovolj hitro ubežati roki pravice, še manj dobro skriti. Zato sva v hosti najprej poiskala skrivališče zanj - v kakšnem grabnu sem ga prekril z listjem, sam pa nato

 Če se s kakšno znamenito mislijo nikoli nisem mogel strinjati, je to misel »Pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko dejanje« nemškega filozofa Teodorja W. Adorna. Še posebej po obisku nemškega koncentracijskega taborišča: tisto, kar je med ogledom najbolj izstopalo, je bila totalna posvečenost nacističnega ubijalskega stroja učinkovitosti in uporabnosti. Ne v arhitekturi ne v čem drugem ni bilo ničesar, kar bi kazalo na to, da je človek lahko tudi presežno bitje. Samo dolge oglate stavbe z ostrimi robovi, ravni in pusti zidovi, bodeče žice, hladen beton, široka peščena drevesa; samo to, kar so te tovarne smrti potrebovale, da bi lahko čim bolj hitro in "ekonomično" izvrševale svoje "delovne" naloge. Ne, to, kar nasprotuje ideji takih taborišč, je prav pisanje poezije. Barbarsko bi bilo zgolj to, da bi nehali početi to, s čimer so se ljudje upirali barbarizmu. Ljudje, ki so si sredi te "uporabne" in "učinkovite" groze vzeli čas za nekaj, kar bi

Zmožnost hkratnega verovanja v dvoje ali več nasprotujočih si idej, ne da bi to povzročilo notranji konflikt ali nelagodje, je George Orwell v romanu 1984 poimenoval dvomišljenje, tj. »govoriti namerne laži, pa resnično verjeti vanje«. Kot človeku, ki je živel v prvi polovici 20. stoletja, mu primerov seveda ni manjkalo: totalitarni režimi tistega časa so od slehernika zahtevali, da je, dobesedno čez noč, spremenil svoje razmišljanje za 180 stopinj ali pa sočasno verjel v kontradiktorne ideje.  A zmotno bi bilo verjeti, da so brezumja, kot je bilo Orwellovo »Vojna je mir, svoboda je suženjstvo in nevednost je moč!«, značilna samo za totalitarne politične mašinerije. Dvomišljenje je bolj kot ne stalni sopotnik človeškega načina razmišljanja od nekdaj pa do danes: vneti častilec Biblije, ki je sveto knjigo bral dobesedno, je moral, na primer, istočasno verjeti v dve precej različni zgodbi o nastanku sveta, bralcem in bralkam sodobnih magazinov pa se tudi ne zdi nič čudnega, kadar v isti