SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

Socialna omrežja bi bilo dobro zasnovati tako, da bi se ime avtorja objave pokazalo šele, ko bi človek objavo všečkal. Tako bi bolj kot všečkanje imena (socialno čohanje) postala pomembna vsebina, sem razmišljal pred časom. Po dodatnem razmisleku je postalo jasno, da to ne bi kaj dosti pomagalo. Večino objav bi brez večjih težav prepoznali tudi, če ime avtorja ali njegova slika ne bi bila takoj vidna; nosijo namreč prepoznaven prstni, pardon, pisni odtis, ki ga sestavlja marsikaj (naš slog, znanje pravopisa, izbira besed, tem, ton, resnost, zgradba besedila ...). Najbolj pa osnovni stavek: zdi se namreč, da vse naše objave, vsi naši zapisi izvirajo iz ene osnovne misli in da so zgolj vedno nova variacija te misli. Drugačna, a ista. Če želimo razumeti sočloveka, razviti polno sočutje do njega, je ena najboljših poti razumeti ta osnovni stavek, ki ga izgovarja v vedno novih oblikah. Enako, če želimo spoznati sebe. In enako, če želimo spoznati pisatelja ali pesnika, ki ga radi prebiramo. ...

 Pogosto v obrambo nasilju slišimo tale argument: " Nehajte že s s tem. Tudi mene so __________ (vstavite obliko nasilja), pa ni danes nič narobe z mano. "  Seveda je. Če ne, ne bi tako govoril. Kadar nam kdo pove, da se mu je zgodilo to in to (in ga še vedno boli), odvrnemo mu pa " Nehajte že s s tem. Tudi mene so __________, pa ni danes nič narobe z mano! ", dejansko označujemo njegovo doživljanje kot nepomembno oz. ga relativiziramo (celo zanikamo). Seveda je mogoče, da __________ ni pustilo nobenih posledic, a kadar to rečemo človeku, ki je te posledice (možno) doživel, potem je posredno oziroma tiho sporočilo jasno - tvoje doživljanje je napačno. Povemo, da si ne moremo privoščiti slišati tega in da drugemu ne moremo priznati njegove bolečine, saj to v nas prebudi našo lastno - tisto, za katero nočemo (več) vedeti ali ne zmoremo(več) vedeti. Tujo bolečino skušamo utišati, da ne bi začutili svoje. 

Ko nam otroci padejo z dreves; ko se razkrije, da je politik, ki smo ga volili, korumpiran; ko nam sredi avtoceste zmanjka bencina; ko nas na sprehodu ujame dež; kadar nam tik pred oddajo pomembnega gradiva mrkne računalnik; ko po knjigi iz knjižnice polijemo juho; ko z novimi čevlji stopimo v blatno lužo ... ni tako težkega in tako nepredvidljivega položaja ali dogodka, ki ga na Slovenskem ne bi mogli pospremiti z " Vedel sem! "* Oziroma z bolj posredno varianto: " (A) sem ti rekel! "  Tako damo okolici jasno vedeti, da nas nič ne more presenetiti in da za nas ni nepredvidljivih dogodkov: ko bi nas ljudje bolj poslušali in upoštevali, se slabe stvari sploh ne bi dogajale. Svet bi bil bolj urejen in pravičen. Vendar. Naše napovedovanje dogodkov sproža določene zadrege in vprašanja, ki jih najlažje ubesedimo z vprašanjem: Kaj o nas pove dejstvo, da vemo, kaj slabega se (nam) bo zgodilo, pa tega ne preprečimo oziroma se temu ne izognemo? Na voljo imamo nekaj odgovoro...

Nobena noč čarovnic se mi v otroških letih ni zdela niti približno tako strašljiva kot oddaja " Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo ". Radijska podoba nedeljskega popoldneva je bila namreč vedno tako spolirana, da je zbujala kurjo polt; kot jo zbujajo vse stvari, ki so tako harmonične in idilične, da se ni mogoče znebiti (mučnega) vtisa, da so takšne zgolj zato, da bi nekaj prikrile - nekaj, kar je lahko očitno, ne sme pa postati vidno. Kot je to, na primer, v prvovrstnih grozljivkah: najbolj napeto je, ko je zlo že očitno, ni pa še vidno (božič, srečna družina zbrana okrog polne mize, z radia se sliši žametni zimzelenček iz petdesetih, takrat pa na podstrešju nekaj zaškripa zacvili ... naj je slika še tako popolna - oziroma prav zato - vemo, da bo kmalu vse rdeče od krvi). Ni boljše maske, kot je popolnost. Kadar torej iščemo temo, ni treba daleč; poiščimo najbolj zloščene podobe tega sveta - za njimi se skriva. Kaj je očitno, a nevidno v nedeljski radijski oddaji ...

Malokatera umetnost tako hitro in močno vpliva na vsakdanji pogovorni jezik kot film. Dober primer je Černobil (2019), mini serija o nesreči v sovjetski jedrski elektrarni leta 1986, ki je v vsakdanje pogovorne jezike prinesla frazo "Not great not terrible!" Izreče jo Anatolij Djatlov, namestnik glavnega inženirja, eden glavnih krivcev za katastrofo. Ko namreč elektrarno pretresajo močne eksplozije, zaskrbljeni Djatlov vpraša, kako visoko je sevanje. Podrejeni mu odvrne "3,6 roentgena!" Nesrečni inženir olajšano vzklikne: "Not great not terrible!" V dobesednem prevodu: "Niti čudovito niti grozno!" (V resnici naj bi Dyatlov rekel "Moglo bytʹ huže!" ali po slovensko "Lahko bi bilo slabše!"). Zakaj nesrečni? Ko bi vedel, da je 3,6 tudi najvišja vrednost, ki jo naprava lahko izmeri in da je sevanje takrat že presegalo 15,000 roentgenov (radiacija, ki je dvakrat višje od tiste, ki jo je povzročila eksplozija jedrske bombe v Hirošim...

 Prazniki so praviloma dnevi spomina. Ne tudi dan republike: dan republike ni dan spomina, temveč dan pozabe. Natančneje - dan spomina na pozabo. Dan, ko se na kolektivni ravni nočemo spomniti, da se spomnimo; dan, ko na kolektivni ravni poskušamo pozabiti, da nismo pozabili. Označuje dan, ki je, a ga ne bi smelo biti. Na individualni ravni se zaradi tega sprašujemo o resničnosti svojega doživljanja preteklosti. O verodostojnosti spominov. Zlasti, če je bilo lepo. Verjetno bo zaradi tega dan republike (in vse, kar predstavlja) nekoč služil kot eden od najlepših primerov kolektivnega gaslightinga. Skratka, pozabite. Nič nisem rekel. Samo čuvam noč pred budnimi, bi rekli v Leb i sol.