SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

 Zdi se, da je Islandce doletela dvojna sreča: prvič, Drakulo Brama Stokerja (1897) so lahko brali že tri leta po izidu te legendarne grozljivke, saj jo je v domači jezik pod naslovom Moči teme (Makt Myrkranna) prevedel Valdimar Ásmundsson. In drugič: dobrih sto let pozneje, leta 2014, je nizozemski avtor in zgodovinar Hans Corneel de Roos ugotovil, da se islandski prevod Drakule močno razlikuje od izvirnika: številni literarni liki nosijo drugačna imena, besedilo je krajše, zgradba zgodbe je spremenjena, prav tako pa je islandska različica, khm, bolj mesena. Zakaj bi to bila sreča? Preprosto: "prevod" velja za (slogovno) boljšega. Medtem ko je v originalu kar nekaj mrtvih rokavov, velja islandski prevod za bolj jedrnat in tekoč, odvečni prizori, ki ne prispevajo k zgodbi, pa so izbrisani. O taki sreči si lahko mislimo, kar hočemo, sam pa bi rad opozoril na nekaj drugega: potreba po tem, da izboljšamo izvorno delo, teorijo ali idejo - recimo temu Ásmundssonov gen - je močno p...

Fraze niso zanimive samo z jezikovnega vidika, pogosto nosijo tudi psihološko, moralno in družbeno sporočilo. To pa je lahko - glede na to, kdaj, kako, komu in zakaj so izrečene - bodisi korenček bodisi palica.  Nazoren primer je fraza, pri kateri lahko deloma ločimo med žensko in moško obliko: "Kaj se delaš lepo!" oziroma "Nehaj se delati finega!" Razumeti jo je mogoče na dva načina: kadar želimo koga opozoriti, da pretirano slepomiši, je ta fraza lahko razumljena kot legitimna kritika neiskrenega vedenja in poziv k večji pristnosti. A po moji izkušnji je ta fraza pogosteje uporabljena za manj plemenite namene, in sicer za prefinjeno obliko nadzora, poniževanja in (družbenega) discipliniranja. Sporočevalec si s to frazo vzame moralno pravico, da nas označi za manipulativno spako (izdajamo se za nekaj, kar nismo), sebe pa za moralnega pokončneža, ki je spregledal našo pravo nrav in nam ponuja možnost tako za kesanje kot poboljšanje. Njegov cilje je spraviti nas, pre...

 Resnica je, prosto po Franu, nekaj, kar je v skladu s tem, kar je, oziroma nekaj, kar ni izmišljeno. V vsakdanjem jeziku pa je resnica zgolj nekaj, kar je preveč boleče, da bi si to lahko priznali (če smo naslovnik mi sami) oziroma izrekli (če je naslovnik kdo drug). To se najbolj vidi, kadar nekoga previdno vprašamo "A ti lahko povem po resnici/iskreno?" (v prevodu: Ali ti lahko povem nekaj, kar bo neprijetno ali bo celo zabolelo?). Ali kadar priznamo, da nekomu nečesa nismo mogli "resnice" (v prevodu: "Nisem mu mogel povedati, preveč bi ga bolelo!"). Resnica je v vsakdanjem jeziku torej po navadi tisto, kar je preveč boleče, moteče, škodljivo, da bi lahko bilo izrečeno, vidno, očitno. Kadar je resnica nekaj pozitivnega, prijaznega, lepega, po navadi ne sprašujemo, ali jo lahko povemo. Ali ti lahko iskreno povem, da si zelo prijazen človek? To bi se slišalo preveč trapasto.  Saj ne da te plati resnice ne bi poznali: že Sokrat je nam je položil na srce, d...

Ena od največjih nevarnosti za sočutje je t. i. pozitivno razmišljanje, in sicer, kadar se spremeni v eno izmed najbolj prefinjenih oblik gaslightinga - avtogaslighting, če temu lahko rečemo tako. V takem primeru skušamo sami sebe prepričati, da naše misli, občutki ali zaznave niso resnični oziroma legitimni, če niso - pozitivni. Da nismo duševno zdravi, če nismo pozitivni. Pozitivnost nam v takem primeru služi kot krinka za preprosto dejstvo: da ne moremo zdržati s svojimi strahovi in drugimi težkimi občutki. Taka "pozitivnost" postane še posebej toksična, kadar jo terjamo tudi od drugih, kadar odklanjamo to, da želijo živeti dostojanstveno in iskreno.  In težko je najti kaj bolj tragičnega kot siliti v "pozitivno razmišljanje" ljudi njihovih zadnjih dneh življenja, v dneh, ko imajo še zadnjo priložnost za iskrene odnose. Jim je možno prihraniti gaslighting vsaj takrat? In se raje posvetiti vprašanju, kako vedeti, kdaj ni mogoče storiti več ničesar, kdaj je lahko n...

 Če je Cankar domovino ozmerjal z vlačugo, pa tega ne bi mogel tako zlahka dejati za jezik. Ta resda pobira vse možne besede: pocestne, pogrošne, cenene, zguljene, tuje ... Nič človeškega mu ni tuje. A vseeno ima svoj ponos, ne moremo mu očitati, da nima hrbtenice: sprejel bo le tiste besede, ki jih bo sam hotel. In ko bo hotel. To se dobro vidi pri slovenskih ustreznicah za prevzete besede: če so kolikor toliko posrečene in uvedene pravočasno (priponka, zabojnik, brskalnik ...), se bodo prijele, sicer pa ne (zgoščenka), pa naj je vloženo še toliko truda in denarja. Včasih pa ne pomaga nič: ne posrečena beseda, ne denar, ne pravi timing, nič. Morda se to najbolje vidi pri poskusu uvajanja novih besed, pri katerih je vloženo resnično precej denarja. V svetu oglaševanja. Tam to velja za sveti gral: če določena besedna zveza, verz, beseda preide v vsakdanji govor ter tako nenehno asocira še na prvotni izdelek, je to zadetek v črno (spomnimo se samo na slogane "Narejeno z naravo!...

"Ma še jaz bi ga dal!" oziroma "To bi še jaz zadel" je verjetno ena od najbolj tradicionalnih  izjav v trenutku, ko nogometni napadalec zgreši 100 % priložnost ('zgrešiti 100 % priložnost" je sicer eden eden boljših oksimoronov oziroma bistroumnih nesmislov). Izjava je seveda ostra kritika napadalca, ki naj bi - z zornega kota domačega kavča - zgrešil to, kar je zgrešiti nemogoče. A tisto, kar je unikatno pri taki vrsti žalitev, je samožrtvovanje kritika: bolje je namreč štorast, okoren, lesen, počasen in vsestransko telesno zanemarjen, bolj neprizanesljiva je ta žaljivka. Fraza "To bi še jaz zadel!" ne bi zvenela kot kritika, če bi jo izrekel Messi, precej okrutnejša pa bi bila, če bi jo izustil legendarni napadalec Mladen Rudonja (v 65-ih nastopih za slovensko nogometno reprezentanco dosegel en gol, in še tega v trenutku, ko je nesrečna romunska reprezentanca obstala, prepričana, da je sodnik piskal prekršek.  Pri tem tipu žalitev je torej ostri...