vlačuga

 Če je Cankar domovino ozmerjal z vlačugo, pa tega ne bi mogel tako zlahka dejati za jezik. Ta resda pobira vse možne besede: pocestne, pogrošne, cenene, zguljene, tuje ... Nič človeškega mu ni tuje. A vseeno ima svoj ponos, ne moremo mu očitati, da nima hrbtenice: sprejel bo le tiste besede, ki jih bo sam hotel. In ko bo hotel.

To se dobro vidi pri slovenskih ustreznicah za prevzete besede: če so kolikor toliko posrečene in uvedene pravočasno (priponka, zabojnik, brskalnik ...), se bodo prijele, sicer pa ne (zgoščenka), pa naj je vloženo še toliko truda in denarja. Včasih pa ne pomaga nič: ne posrečena beseda, ne denar, ne pravi timing, nič. Morda se to najbolje vidi pri poskusu uvajanja novih besed, pri katerih je vloženo resnično precej denarja. V svetu oglaševanja. Tam to velja za sveti gral: če določena besedna zveza, verz, beseda preide v vsakdanji govor ter tako nenehno asocira še na prvotni izdelek, je to zadetek v črno (spomnimo se samo na slogane "Narejeno z naravo!", "Požen, Jože!", "Nemogoče je mogoče, Kovinotehna", "Ferdo, piš!", "Ne bo vam uspelo, to je Jelovica!").

V zadnjih dveh desetletjih, v novem tisočletju, je v modi nov prijem: lansiranje novih tvorjenk, narejenih posebej za oglaševanje. In to ne kakršne koli, saj je uveden tudi nov besedotvorni način, prevzet in angleščine. Recept je enostaven: vzamemo dve besedi, eno po navadi skrajšamo, naju pa ju združimo. V slovenščini sta iz angleščine, verjetno najbolj znan Brexit (Britain + exit) in glamping (glamorous + camping), ustvarjalni pa smo tudi sami. Npr. Zelemenjava, Vičstock, Nasmeškotek, Abadenarnica, Lektorična, Flavtelje, Vetpoteka, Slojenčki, Telekomov "Džabest", Škodin "hudobro", frizersko "nežnovanje las in telesa", Mercatorjeva "šolimpijada", pasji HOVtel, nakupowwwati, zverjasec, grilijada, froyer ... A kot lahko razberete že iz tega drobca primerov, gre večinoma za besede, ki so povezane z oglaševanjem, nekaj redkih pa z dobrodelnimi projekti (Nasmeškotek) ali prevajanjem (kot je treba prekrivanko prevesti, npr. zverjasec). Zato jim, čast izjemam, večinoma rečemo priložnostnice, saj so kratke sape. Če se prodajamo mi, se jezik pač ne. Sprejel bo najbolj "glupo foro" srednješolskega lumpa ("Kva dogaja!"), če bo le ustvarjena iz divje misli in čiste jezikovne igre.

Če zaključim na začetku. Jezik zna biti tudi vlačuga, a ima svoj ponos. Spominja na ljubljansko prodajalko ljubezni, ki je bila pred stoletji kot detomorilka obsojena na smrt. Tukajšnjemu rablju, ki je bil zaradi narave svojega poklica sicer popolnoma izločen iz mestnega življenja, je padla v oči - zaprosil jo je za roko, kar je pomenilo, da bi lahko bila oproščena smrtne kazni. A dekle je odvrnilo: "Z rabljem pa že ne!" In stopila pod vislice. Tak je naš ljubi jezik.