gospód -a

 

V življenju so mi velikokrat rekli gospod, a samo enkrat upravičeno. A preden povem kaj več, moram povedati nekaj besed o besedah. Besede imajo eno skupno lastnost – nerade hodijo po uhojenih poteh. Takoj, ko jih zapišemo v SSKJ in si mislimo »Zdaj jih pa poznamo!«, jo uberejo po svoje. O enem takem besednem potepuhu piše Ciril Kosmač, ko v noveli Sreča opozarja, kako so v njegovi grapi uporabljali besedo 'sreča' – samo v nesreči. Kadar je komu zgorel hlev, so rekli: "Pravzaprav je imel srečo. Lahko bi mu bila zgorela tudi hiša, saj je bilo vetrno." Če je kdo padel in si zlomil nogo, so modrovali: "Saj je imel še srečo. Lahko bi bil padel na glavo in si zlomil tilnik."  Sreča v tej grapi je torej povsem zašla s prvotnega pomena, saj ni več označevala 'velikega duševnega ugodja', 'veselja' ali 'zelo ugodnega naključja', temveč le 'blažjo obliko nesreče'. "Ta vrsta sreče," dodaja Kosmač, "je kaj pogosto zahajala v našo vas in z odprto roko delila svoje darove." S 'pravim', tj. osnovnim pomenom besede sreča se je srečal šele v šoli. Ko sem se jaz s pravim pomenom besede 'gospod' oziroma 'gospa'. 

Sredi osemdesetih so bile ob nedeljah odprte samo dežurne trgovine. Kadar je česa zmanjkalo, smo doma preverili, katera trgovina dežura, nato pa sem se usedel na kolo in zapeljal po stvari, ki so nam zmanjkale. Tistega dne sem moral v bližnjo Rožno dolino. Pozabil sem že po kaj, ne pa tudi nenavadnega dogodka, ki se je zgodil pred blagajno. Pred menoj je v vrsti stalo le še nekaj strank, ko je prodajalka nenadoma uprla roke ob bok in odločno ukazala mlademu študentu: "Žepe pokazat, prosim!"

"Ampak gospa!" je vzkliknil nesrečnik. Nič hujšega ni mogel reči.

"Kakšna gospa!" se je vidno prizadeta razburila prodajalka. "Ne bi jaz tukaj delala, če bi bila gospa!" 

Nesrečni študent napake ni mogel več popraviti: krajo bi mu še spregledala ali celo oprostila, je govoril njen ogorčeni pogled, gospe pa – nikoli! Tako dolgo je pritiskala nanj, da je iz notranjega žepa jakne izvlekel tisti bogi kos sira, ga položil na prodajni pult in osramočen zapustil trgovino. Ne bi smel reči gospa!

Pogovora se živo spomnim še danes. Ni se mi sicer zdelo prav, da se tako znaša nad študentom, mršav in upadlih lic je bil resnično videti lačen, a glede 'gospe' sem se moral strinjati: prodajalka, ki nam je stregla v nedeljo, si takega zaničevanja ni zaslužila. Izraza 'gospa' in 'gospod' sta se v naši grapi večinoma uporabljala kot slabšalna oznaka za človeka, ki ni opravljal nobenega dela. Mišljeno je bilo seveda 'koristno' oziroma 'fizično delo', a tega ni nikoli nihče izpostavljal, saj je bil v tem svetu to očiten pleonazem, nepotreben izraz, tako kot 'majhna hišica' ali 'mesec december'. Ker: kakšna pa je hišica, če ne majhna, kaj je december, če ni mesec, in kaj je delo, če ni fizično! 'Gospa' ali 'gospod' sta bila pravzaprav podpomenki za lenuha, in sicer za posebno vrsto lenega človeka: gospod je namreč 'lenuh, ki se dela, da dela'. Neprestano se pretvarja, da opravlja sila pomembno delo, brez katerega naj bi nič več ne imelo ne pomena ne smisla ali pa sploh ne bi delovalo. Gospod je bil tako v našem okolju neke vrste svarilni strel: kadar smo otroci slišali, da nas je kdo ogovoril z »Gospod!« smo takoj vedeli, da imamo samo še nekaj sekund časa, da prenehamo delati, kar delamo, oziroma začnemo delati, kar naj bi delali. "Gospod, kdo bo pa smeti odnesel! " ali "A so gospod prinesli drva! " na primer. Odveč je verjetno pripomba, da smo zaradi branja književnosti, ki je v delavskem okolju veljalo le za eno od oblik izogibanja delu, tudi vsi vneti bralci dobili zaničevalni vzdevek 'gospa' ali 'gospod'. "Lejte, gospoda, spet berejo. Posoda se bo pa kar sama pomila, kajne? " Kakorkoli, izraz je bil žaljivka. Težjega kova. Nič čudnega, da je prodajalki prekipelo.

Pozneje sem v šoli in med branjem spoznal tudi druge pomene: v povestih so z gospodom  poimenovali  'odraslega moškega', 'soproga', 'delodajalca', 'duhovnika', uglajenega človeka spoštljivega vedenja' ali  'Boga' ... Prav tako se je konec osemdesetih in na začetku devetdesetih iz javne rabe dokončno pregnalo "tovariša/tovarišico", nadomestil pa ju je "gospod/gospa" v sedanjem pomenu. A prvotni pomen se je usidral globoko v telesu: kadarkoli me je kdo ogovoril z gospodom, me je spreletelo nelagodje. Zaslišal sem svarilni strel.

Nič se ni spremenilo niti, ko sem kot novopečeni učitelj vstopil v razred. "Gospod to, gospod ono!" Nisem se mogel navaditi. Naj sem se še tako trudil, sem se počutil kot prodajalka v trgovini: kot nekdo, ki ga zmerjajo zaradi lenarjenja. Ko sem spoznal, da se slabšalnega prizvoka ne bom mogel znebiti, sem celo prosil dijakinje in dijake, naj me, prosim, kličejo drugače. Profesor! Učitelj! Lahko tudi tovariš, samo ne gospod. Ni šlo. Gospod je bil preveč utrjen naziv za učitelja, da bi učenci lahko kar tako preklopili, tudi njim se je zasidral v telesih. Morda bi mi uspelo, a bi moral precej bolj energično vztrajati. To pa se mi je zdelo pretirano. 

Razen nje. Navihanega dekletca albanskega rodu. Ko sem v prvem letniku med prvo uro omenil, da bi bil – če se le da, lepo prosim – raje profesor kot gospod, je to vzela za sveto. Gospod zlepa ni prišel iz njenih ust, nasprotno: vsakič, ko sva se srečala na hodniku, na stopnišču, v razredu, na dvorišču, se je navihano nasmehnila in pozdravila "Daan', profesor! "  "Dan', profesor! " Pa čeprav slovenščina ni bila ravno predmet, v katerem bi blestela: naša materinščina ji je povzročala preglavice, a ne toliko zato, ker je bila hči neslovensko govorečih staršev, kot zaradi tega, ker je raje kot knjige brala življenje. Živeti jo je res veselilo, to sem lahko videl vsako šolsko uro: navihana in igriva, kot je bila, je uživala vsakič, ko je šolska ura zavila z glavne ceste na stranpota. Tja, kjer življenje še ni zbito v tla in lahko brsti.

V tretjem letniku je za svoj enoletni projekt izbrala boks. Raziskala ga bo teoretično, obenem pa se bo vpisala tudi v boksarski klub in opisala svoje praktične izkušnje, je povedala na zagovoru. Nenavadna tema za dekla, a po nekaj pogovorih smo dorekli vse podrobnosti in zdelo se je, da bomo prvič v zgodovini šole obravnavali to borilni veščino.

Takrat se je zapletlo. Tik preden bi slavnostno podpisali pogodbo, smo na šolski konferenci sprejeli njeno prošnjo: rada bi zamenjala temo. Ne več boks, ampak peka tradicionalnih slovenskih slaščic. Osupnili smo: od kod ta nenadna sprememba? In tako radikalna! Kaj se je zgodilo? Namesto teme, ki velja za precej moško, je izbrala temo, ki velja za precej žensko. Poklicali smo jo na zagovor in vprašali, kaj se je zgodilo. Tudi zelo direktno: so ji podporo morda odrekli starši? Menijo, da borilne veščine niso prava tema za dekle? Ne, je odgovarjala na naša vprašanja. In želela, da spoštujemo njeno odločitev. Ničesar ne obžaluje, za borilne veščine bo nekoč prišel čas.

Med njenim zagovorom novega naslova projekta so moje misli nenadoma odplavale v študentska leta, ko sem honorarno poučeval na ljubljanski osnovni šoli. Stala je poleg nekdanjega socialističnega industrijskega mamuta, kar je zaznamovalo tudi njen vsakodnevni utrip: v njej so se večinoma šolali otroci iz revnih delavskih družin, ki so se sem preselile iz vseh možnih mest in vasi nekdanje skupne domovine v želji po boljšem življenju. V času, ko je ta industrijski orjak še cvetel in vzbujal upanje, da bo nekoč bolje. V kakšnem šolskem okolišu učim, bi zaznal takoj po vstopu v razred, tudi če ne bi nič vedel o njem: da v večini družin vlada precejšnja stiska, je bilo videti s prostim očesom. Od kot prihajajo pa s prostim ušesom: otroci so govorili odlično slovenščino, ki pa je imela eno posebnost - odebeljeni L. "Tu so se rodili," je bila ogorčena ena izmed kolegic, ko sem ji to omenil, "pa ne znajo slovensko!"To je nemogoče, sem si mislil. Poznal sem številne družine, ki so se preselile v Slovenijo, in vse so imele nekaj skupnega: njihovi otroci so govorili tekočo slovenščino – in to ljubljansko obarvano – že po nekaj mesecih. Ne, tu ne gre za neznanje jezika, tu gre za sporočilo. In to ne posameznika, temveč celotnega razreda. Ta debeli L je bil njihov zaščitni znak, del upora in odpora proti večinski kulturi okolja, v katerem so se znašli. Morda tudi proti revščini, v kateri so se znašli, sem pomislil. A naj bo tako ali drugače, ne gre za nekaj, o čemer bi jih lahko prepričal samo z besedami. 

Da je tako, sem spoznal, ko smo neko šolsko uro obravnavali slovnični spol. Ura je tekla gladko, dokler nismo prišli do besedice miš. Takoj, ko sem rekel "Tista miš!", je počilo.

"Tista miš!?" se je razburil Đ. "Tisti miš!"

Na obrazu so se mu izrisale poteze, kot se izrišejo vsem, ki naletijo na nesluteno perverzijo.

"Poslušaj, Đ., nisem si jaz tega izmislil. Tako pač je. V srbohrvaščini je miš moškega spola, v slovenščini pa žen..."

"Miš je moško, pa Lahko rečete, kar hočete. Stokrat, tisočkrat!" S poudarjenim debelim L.

"ALi pa milijonkrat," ga je podprl sošolec. Tudi z debelim L.

Nisem se želel zapletati, zato smo šli hitro naprej. A bogve kakšen hudiček me je matral, da sem tega nesrečna miša čez nekaj dni vtaknil tudi v test. Pod nalogo Določite spol naslednjim samostalnikom.

Sredi ure sem nenadoma na sebi začutil pogled. Đ. me je ogorčeno gledal, ne da bi odmaknil pogled. Nekaj sekund sva se gledala, kot se gledata kavbojca ti pred obračunom v vesternih ala Točno opoldne. Nato je pogledal test in zraven besedice miš na veliko napisal - MOŠKI SPOL. In zraven pritisnil še šest klicajev. !!!!!!

Ko sem popravljal teste in naletel na miša, me je, kot se spodobi, udarila karma. Znašel sem se v mučni zadregi: naj mu popravim tako, kot velevajo pravila, ali tako, da upoštevam njegovo stisko? O njej resda ne vem ničesar, a že to, da ni majhna, ni nepomembna informacija. Če bi si Đ. priznal, da je miš ženskega spola, bi si moral priznati še kaj hujšega, to vem. In to, da tega v tem trenutku ne zmore. Še preden sem lahko razmislil do konca, je roka samodejno napravila kljukico in prištela točko. Tega nesrečnega miša sem štel kot pravilno rešitev.

Ko sem vračal teste, sem na sebi ponovno začutil njegov pogled. Le da tokrat ni bil več kot iz filma Točno opoldne. Samo začuden. Čez kakšno minuto je vstal in stopil do katedra.

"Zmotili ste se!" je s prstom pokazal na – miša.

Zmotili ste se, sem v mislih mehanično ponovil za njim. Nekaj je bilo čudnega. Seveda, me je spreletelo. Đ. je opustil svoj debeli L.

"Nisem se! Đ., verjemi mi, malokrat v življenju sem prepričan, da imam prav. Ampak tokrat sem. Miš je miš, ne more biti drugače." 

S testom in svojim mišem je odšel v klop. Debeli L pa je v tem razredu, vsaj pri slovenščini, postopoma izginil. Ne da bi ga kdaj omenil. 

Z mislimi sem se vrnil na šolsko konferenco. Ne glede na to, zakaj si je dijakinja premislila glede projekta, je pomembno vedeti, da je to večje od besed, me je učil ta nesrečni miš. In da bo vsako racionaliziranje blažev žegen. Če jo bo kaj spremenilo, jo bo spremenilo to, da sprejmem njenega miša.

Ko je prišlo na vrsto glasovanje, sem dvignil roko za spremembo projekta. Peka tradicionalnih slovenskih slaščic.

Čez leto dni so dijakinje in dijaki javno predstavljali projekte. Tudi ona. Napekla je potic in drugih tradicionalno slovenskih slaščic, da se je šibila miza. Slaščice sem sicer občudoval, a hkrati me je zapekla vest – sem res ravnal prav, ko sem glasoval za spremembo naslova projekta? Ne bi bilo bolje, če bi vztrajal pri boksu?

Stopil sem do dišečih pladnjev in si vzel kos potice. "Hmm," bila je odličnega okusa. Prav tako videza. To že ne more biti njeno delo, sem pomislil, takole pečejo profiji.

"Kako je, profesor?" me je z usti, nasmejanimi do ušes, vprašala, ko je videla, kako sem zagrizel v potico.

"Poslušaj," me je, nesrečnika, ponovno premotil vražiček, "tole je vrhunsko, ampak a si to res spekla ti? Tole je hudo profesionalno."

Pogledala me je ogorčeno, kot me je pogledal tisti fant, ko sem omenil, da je miš ženskega spola, in dejala ena samo besedo: "GOSPOD!"

Samo nekaj je bilo dobrega v tem gospodu – udaril me je, kot bi udaril profesionalni boksar. Direktno na gobec.

To je bilo edinkrat, da mi je kdo upravičeno rekel gospod. Kosmač bi verjetno rekel, da sem imel še srečo.

Zgodbo sem povedal na 28. pripovedovalskem festivalu

slika: Ana Zavadlav