Nehaj se finega delat!" oziroma "Kaj se delaš lepo!"

Fraze niso zanimive samo z jezikovnega vidika, pogosto nosijo tudi psihološko, moralno in družbeno sporočilo. To pa je lahko - glede na to, kdaj, kako, komu in zakaj so izrečene - bodisi korenček bodisi palica. 

Nazoren primer je fraza, pri kateri lahko deloma ločimo med žensko in moško obliko: "Kaj se delaš lepo!" oziroma "Nehaj se delati finega!" Razumeti jo je mogoče na dva načina: kadar želimo koga opozoriti, da pretirano slepomiši, je ta fraza lahko razumljena kot legitimna kritika neiskrenega vedenja in poziv k večji pristnosti. A po moji izkušnji je ta fraza pogosteje uporabljena za manj plemenite namene, in sicer za prefinjeno obliko nadzora, poniževanja in (družbenega) discipliniranja. Sporočevalec si s to frazo vzame moralno pravico, da nas označi za manipulativno spako (izdajamo se za nekaj, kar nismo), sebe pa za moralnega pokončneža, ki je spregledal našo pravo nrav in nam ponuja možnost tako za kesanje kot poboljšanje. Njegov cilje je spraviti nas, preveč "lepe" in "fine" moralne pokveke, nazaj v ograde iskrenega in pristnega. Kleč se skriva v tem, da govorec razglaša svojo interpretacijo realnosti (kaj je iskreno, dobro, pošteno) za edino pravilno. In ko prevzema vlogo moralnega sodnika, si prisvaja tudi pravico do definiranja družbeno sprejemljivega vedenja. Pri čemer prikrije - neredko tudi sebi, da uporablja merila, ki izhajajo predvsem iz njegove piramide prepričanj in vrednot (o kateri praviloma ni zmožen podvomiti).

Kadar obdolžena oseba začne dvomiti v svoje vedenje in namene (Ali res delujem neiskreno? Se samo pretvarjam?), je ta fraza lahko uvod v brezpogojno predajo:  "obdolženec" podredi svoje izražanje in vedenjem kriterijem "moralnega razsodnika". Kadar je ta fraza izrečena v družbi, lahko moralni razsodnik celo sklene zavezništvo z drugimi, ki nesrečniku posredno sporoča: "Vsi vidimo, da se pretvarjaš, ne samo jaz." To ne poveča zgolj pritiska, temveč tudi zmanjša možnost, da bi se napadeni lahko uspešno branil. Kadar je pritisk prevelik, ponotranji pravila, ki jih sicer ne občuti kot svoja. Družba je končno zadovoljna: nič več se ne dela lepega. Ko smo vsi grdi, je lažje.  

Moj odziv, kadar mi kdo zapove, naj se neham delati finega? "Prosim, premisli dobro, česa si želiš. In kaj zmoreš." 







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

preveč občutljiv si

Slika
Malokatera umetnost tako hitro in močno vpliva na vsakdanji pogovorni jezik kot film. Dober primer je Černobil (2019), mini serija o nesreči v sovjetski jedrski elektrarni leta 1986, ki je v vsakdanje pogovorne jezike prinesla frazo "Not great not terrible!" Izreče jo Anatolij Djatlov, namestnik glavnega inženirja, eden glavnih krivcev za katastrofo. Ko namreč elektrarno pretresajo močne eksplozije, zaskrbljeni Djatlov vpraša, kako visoko je sevanje. Podrejeni mu odvrne "3,6 roentgena!" Nesrečni inženir olajšano vzklikne: "Not great not terrible!" V dobesednem prevodu: "Niti čudovito niti grozno!" (V resnici naj bi Dyatlov rekel "Moglo bytʹ huže!" ali po slovensko "Lahko bi bilo slabše!"). Zakaj nesrečni? Ko bi vedel, da je 3,6 tudi najvišja vrednost, ki jo naprava lahko izmeri in da je sevanje takrat že presegalo 15,000 roentgenov (radiacija, ki je dvakrat višje od tiste, ki jo je povzročila eksplozija jedrske bombe v Hirošim...
Preberite več

empatičen in sočuten

Slika
Konec Tolkienovega fantazijskega romana Gospodar prstanov mnoge   oboževalce vznemirja z vprašanjem, na katerega je, tako se zdi, težko najti dober odgovor.   Hobita Frodo in Samo sta po vseh silnih preizkušnjah in težkih bojih, vkorakala v Goro Pogube -- brez kakršnih koli težav. Preprek. Nič ju ni pričakalo, nič oviralo! V kraju, v katerem bosta lahko končno uničila vsemogočni prstan, prstan, ki ga je diabolični Sauron skoval, da bi zavladal vsem (drugim prstanom), ju ne čaka strašna vojska. Niti skromna straža ne. Kako je mogoče, da Sauron ni zavaroval kraja, kjer je mogoče uničiti prstan, po katerem tako hlepi? Kako je lahko tako neumen?  Kratkoviden?  Včasih kot sopomenke uporabljamo tudi besede, ki to niso - izraz 'empatičen' se zadnje čase zelo pogosto uporablja kot sopomenko za 'sočuten' (ta označuje tako našo zmožnost prepoznati trpljenje kot potrebo po njegovem lajšanju ter odpor do povzročanja nepotrebne bolečine). Oni dan sem tako na eni od bolj bran...
Preberite več

za trenutek odložiti delo

Slika
Nobena noč čarovnic se mi v otroških letih ni zdela niti približno tako strašljiva kot oddaja " Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo ". Radijska podoba nedeljskega popoldneva je bila namreč vedno tako spolirana, da je zbujala kurjo polt; kot jo zbujajo vse stvari, ki so tako harmonične in idilične, da se ni mogoče znebiti (mučnega) vtisa, da so takšne zgolj zato, da bi nekaj prikrile - nekaj, kar je lahko očitno, ne sme pa postati vidno. Kot je to, na primer, v prvovrstnih grozljivkah: najbolj napeto je, ko je zlo že očitno, ni pa še vidno (božič, srečna družina zbrana okrog polne mize, z radia se sliši žametni zimzelenček iz petdesetih, takrat pa na podstrešju nekaj zaškripa zacvili ... naj je slika še tako popolna - oziroma prav zato - vemo, da bo kmalu vse rdeče od krvi). Ni boljše maske, kot je popolnost. Kadar torej iščemo temo, ni treba daleč; poiščimo najbolj zloščene podobe tega sveta - za njimi se skriva. Kaj je očitno, a nevidno v nedeljski radijski oddaji ...
Preberite več