resnica

 Resnica je, prosto po Franu, nekaj, kar je v skladu s tem, kar je, oziroma nekaj, kar ni izmišljeno. V vsakdanjem jeziku pa je resnica zgolj nekaj, kar je preveč boleče, da bi si to lahko priznali (če smo naslovnik mi sami) oziroma izrekli (če je naslovnik kdo drug). To se najbolj vidi, kadar nekoga previdno vprašamo "A ti lahko povem po resnici/iskreno?" (v prevodu: Ali ti lahko povem nekaj, kar bo neprijetno ali bo celo zabolelo?). Ali kadar priznamo, da nekomu nečesa nismo mogli "resnice" (v prevodu: "Nisem mu mogel povedati, preveč bi ga bolelo!"). Resnica je v vsakdanjem jeziku torej po navadi tisto, kar je preveč boleče, moteče, škodljivo, da bi lahko bilo izrečeno, vidno, očitno. Kadar je resnica nekaj pozitivnega, prijaznega, lepega, po navadi ne sprašujemo, ali jo lahko povemo. Ali ti lahko iskreno povem, da si zelo prijazen človek? To bi se slišalo preveč trapasto. 

Saj ne da te plati resnice ne bi poznali: že Sokrat je nam je položil na srce, da je iskanje resnice bistveno, vendar hkrati potarnal, da je to sila težko, neprijetno in nehvaležno opravilo. Rimljani pa so to spoznanje celo oblikovali v pregovor "Veritas odium parit", kar dobesedno pomeni "Resnica rojeva sovraštvo."

Stvar postane še zanimivejša, kadar koga neposredno prosimo, naj nam razkrije "resnico". V takem primeru se zdi, da sogovorcu dajemo dovoljenje, češ, pripravljeni smo na bolečino, povej. A v tem primeru se zdi, da pomemben del te pogumne prošnje ostane neizrečen: "Prosim, povej mi resnico!" izrečemo glasno, neizrečen pa ostane drugi del prošnje -  "A zgolj toliko, kolikor lahko prenesem!" A to, da ostane neizrečeno, nikakor ne pomeni, da sogovorec tega ne sliši. Sliši! Sliši, da mora to, kar je boleče, povedati tako, da ne bo bolelo. Uh. V takih primerih se običajno znojimo na obeh straneh. Najprej tisti, ki je izrekel prošnjo: prosil je za "resnico" in zdaj, živčno pričakuje, kaj bo slišal. In nato nagovorjeni: povedati mora "resnico", a le toliko in zgolj tako, da naslovnika ne bo bolelo, Koliko je to? Kako hudiča naj ve, koliko je prav? Katere besede so prave? Znoj teče v potokih. 

Glede tega lahko ponudim praktičen nasvet. Prosim, opazujte, kaj se odzovete, kadar se spomnite, da ste pozabili na nekaj zelo pomembnega. Kaj storite? Se naderete kot psa, ("Idiot blesav, kako si lahko tako neumen!"), zmerjate, dajete v nič? In to tako glasno, da lahko vsi slišijo? Če je tako, prosim, premislite. Najprej zaradi tistega notranjega dela vašega spomina, ki se je odločil, da vas spomni na to, da ste nekaj pozabili. Se bo ta notranji glasek naslednjič še drznil javiti, če bo vedel, da ga čaka tak besedni pogrom? Bi ne bilo zato bolje, da ga pohvalite? 

In drugič, zaradi vseh, ki vas poslušajo: če slišijo, kako zelo se jezite že zaradi tega, kar se vam je nek notranji glasek drznil povedati, kar je sicer zelo človeško in običajno - da ste pozabljivi! - potem si lahko predstavljate, kako se vam bodo bali povedati kaj bolj resnega. Zatorej: kadar koli se spomnite, da ste kaj pozabili, don't shoot the messenger (ne ubije sla). Nasprotno: zapojte mu hvalo, laskajte mu, povzdignite ga v nebo ... Zagotavljam vam, da se vam bo spomin presenetljivo izboljšal. Preizkušeno.

Messengerja, sla, lahko ubijete samo v enem primeru: kadar vam notranji glasek sporoča resnico, v katero se ne sme podvomiti, resnico, o kateri ni dovoljeno postavljati vprašanj. V takem primeru, ko je resnica le olepševalnica za dogmo, primite v roke pištolo in mu dajte pet minut časa, da se pobere, od koder je prišel.