Triglav

 Zdi se, da je Islandce doletela dvojna sreča: prvič, Drakulo Brama Stokerja (1897) so lahko brali že tri leta po izidu te legendarne grozljivke, saj jo je v domači jezik pod naslovom Moči teme (Makt Myrkranna) prevedel Valdimar Ásmundsson. In drugič: dobrih sto let pozneje, leta 2014, je nizozemski avtor in zgodovinar Hans Corneel de Roos ugotovil, da se islandski prevod Drakule močno razlikuje od izvirnika: številni literarni liki nosijo drugačna imena, besedilo je krajše, zgradba zgodbe je spremenjena, prav tako pa je islandska različica, khm, bolj mesena. Zakaj bi to bila sreča? Preprosto: "prevod" velja za (slogovno) boljšega. Medtem ko je v originalu kar nekaj mrtvih rokavov, velja islandski prevod za bolj jedrnat in tekoč, odvečni prizori, ki ne prispevajo k zgodbi, pa so izbrisani. O taki sreči si lahko mislimo, kar hočemo, sam pa bi rad opozoril na nekaj drugega: potreba po tem, da izboljšamo izvorno delo, teorijo ali idejo - recimo temu Ásmundssonov gen - je močno prisotna tudi med učitelji. Nemalokrat se znajdemo pred skušnjavo, da ob predstaviti določene snovi, zgodbe, teme, ideje poznavalsko pripomnimo: "Tole je sicer fino, a če bi avtor dodal še topato, bi lahko bilo precej bolje!" Poznam jih pedagoške asmundssone, bog jim prizanesi, ki so tako podlegli skušnjavam, da na svoje "izboljšave" niti ne opozorijo, ampak jih dodajo razlagi določene snovi brez kakršnega koli opombe. Lahko vržemo kamen, a vseeno prosim za razumevanje - delovanje tega gena na pedagoge je resnično močno. Na ravni prstana iz Gospodarja prstanov bi rekel. In ne pozabimo: Ásmundsson je v resnici izboljšal izvirnik. Morda ga tudi ti učitelji. 

Tudi mene je kar nekajkrat premamilo, a nikoli tako, da ne bi jasno opozoril na svoj prispevek. Najbolj svež primer. Na uvodni uri predmeta Uvod v slovensko kulturo in civilizacijo začnem predavanje z glasbo, in sicer s pesmijo "Oj, Triglav, moj dom " https://www.youtube.com/watch?v=i2RCaE5nmHM). V priredbi Laibacha z gosti. Boljši simbolični prikaz slovenstva, ki združuje tako tradicionalno kot moderno, je težko najti, hkrati pa je to tudi odlično izhodišče za uvodno predavanje – Simboli slovenstva. No, in kadar govorimo o Triglavu kot osrednjem slovenskem simbolu, me vselej začne matrati, da bi, mimo vseh preverjenih študij in raziskav, dodal še svojo malo hipotezo o tem, zakaj je prav Triglav tako močno vgraviran v slovensko zavest. 

S tem slovenskim narodnim ponosom se dejansko ubadam že od malih nog. Prvič me je "Triglav" presenetil, ko sem se kot malček premierno znašel na nekem pogrebu. Možgani so bili sicer še drobni, a vseeno dovolj veliki, da so se čudili, zakaj pogrebci mrtvemu človeku v slovo pojejo pesem "Oj, Triglav, moj dom!" Zakaj Triglav, sem se čudil? Kaj ne bi bilo enako smiselno, če bi zapeli "Naša četica koraka" ali kakšno Henčkovo? Če bi peli "See you later alligator, after 'while crocodile ...", bi to bilo bolj logično. 

Naslednjič me je Triglav presenetil v osnovni šoli, ko nam je tovarišica za geografijo razodela, da lahko najlepše naravne lepote na Slovenskem občudujemo v Triglavskem narodnem parku. Narava tam je tako prelestna in oh in sploh, da smo se jo odločili zaščititi kot narodni park. Samo in edino tam. Ponovno sem se začudil. Kot na pogrebu. Roka se je kar sama izstrelila v zraka: 

"Tršica, zakaj pa samo Triglav?"

Zdelo se mi je, da se drugim domačim rekam, drevesom, skalam godi neopisljiva krivica. "A naš Mali Graben ne bi mogel postati narodni park?" Tudi tam je lepo lepo, zlasti poleti, ko se kopamo. Res, kako smo včasih omejeni, sem se repenčil v svojih mislih. Kot v vrtcu: vse skupine so vedno poimenovane samo po kakšnih medvedkih, račkah, sovicah, zajčkih … Kje so jastrebi, lisice, volkovi, bogomolke, črne vdove, modrasi, kobre, pajki, morski psi in druge, precej bolj a(trak)tivne živali? Zakaj se v ospredje potiska vedno ene in iste? 

Ne samo mene, tudi moje misli je utišal njen srepi pogled in smeh razreda. Očitno je bilo: lepot Triglavskega narodnega parka ni mogoče primerjati z ničimer drugim. Vsako drugo drevo, reka, skala, dolina se lahko samo skrije. Nič, roko sem spustil v žep. Ko je naštela, česa se tam ne sme početi oziroma kaj je prepovedano – vse, na kratko – sem ostal tiho, čeprav me je zamikalo, da bi povedal, kako zelo cela zadeva spominja na roman Julesa Verna »Otroka kapitana Granta". Takrat sem bil ravno v obdobju, ko sem požiral njegove knjige, in najljubša mi je bil prav ta zgodba: glavni osebi sta Mary in Robert, otroka kapitana Granta, za katerim se je na širnih morskih prostranstvih izgubila vsaka sled. Ko na obalo nekoč naplavi steklenico z njegovim sporočilom, se zbere odprava in ga začne iskati po celem svetu (žal je sporočilo z vpisanimi koordinatami močno poškodovala voda). Na tej avanturistični poti ji zanese tudi na Novo Zelandijo, kjer jih nekega dne začnejo preganjati razjarjeni Maori. Nesrečniki se zapodili na bližnjo goro, Maori so jim tesno za petami in že je kazalo, da bo zdaj zdaj po njih, ko so nenadoma videli "nerazložljivo spremembo, ki se je pokazala pri Maorih. Naenkrat so opustili zasledovanje. Nehali so napadati goro, ko da so dobili nasprotno povelje. Tolpa divjakov se je ustavila, kakor se ustavi razburkano valovje pred neomajno skalo. Vsi ti divjaki, ki jih je žejalo človeške krvi, so stali sedaj na v vrsti na vznožju hriba. Tulili so in mahali z rokami, grozili s puškami in sekirami, a nihče ni stopil niti za korak naprej. Tudi njih psi so bili kakor k tlom prikovani, tudi oni so le srdito lajali. Kaj se vendar zgodilo? Katera nevidna sila je zadržala divjake?" Kmalu se razkrije, kaj je ustavilo Maore: gora je sveta. Tabu! "Če je na kakem predmetu tabu," piše Verne, "tedaj se ga ne sme nihče brez kazni dotakniti", "/j/ezno božanstvo bi hipoma usmrtilo svetoskrunca, ki bi si drznil prelomiti sveti tabu."* Celotno območje je bilo popolnoma zaščiteno, me je nenadoma prešinilo - kot narodni park! Kaj pa, če je tudi Triglavski narodni park v resnici svetišče? Tabu? To bi pojasnilo, zakaj je vse naravno tako močno zavarovano prav tam, ne pa tudi drugje, kjer je prav tako lepo in dragoceno. Ja, tudi Mali graben! In to bi pojasnilo tudi, zakaj na pogrebih pojemo "Oj, Triglav, moj dom!" V resnici potihoma pojemo "Oj, Triglav, moj BOG!" Ravno tako ima tri črke, vse se izide. Ko sem se spomnil še, kaj nam je ta ista tovarišica razlagala o vuduju, so se sestavile vse kocke. Seveda! Tako kot so afriški sužnji z(a) krščanskimi obredi skrivoma častili svoje izvorne bogove, smo tudi mi za poimenovanjem Triglavski narodni park, pesmijo "Oj, Triglav, moj dom!", v nacionalni grb, znak OF in vse druge trikotne grafične prikaze skrili čaščenje svojega glavnega božanstva – Triglava. Zato tudi pojemo to pesem, ki jo je napisal duhovnik (!), na pogrebih. Ko sem čez leta izvedel, da ponekod v zahodni Sloveniji, prav blizu triglavskega parka, staroverci še vedno delujejo, sem se hipoteze dokončno oprijel. 

A tisto uro sem raje ostal tiho. Z Malim grabnom sem se opekel, dodatne doze posmeha nisem potreboval. Mi je pa Vernov roman prišel prav že naslednje leto, ko sem bil na geografiji vprašan o Patagoniji. "Nič, lažjega," sem dejal in začel opisovati pokrajino, kot so jo doživeli Vernovi junaki. Tršica je bila navdušena nad doživetim in natančnim pripovedovanjem, a svojega (neznanstvenega in zastarelega) vira takrat vseeno nisem razkril. In da ne bo kdo mislil, da je bila med nama kakšna zamera. Daleč od tega: le malo učiteljev v osnovni šoli sem imel tako rad. Verjetno sem ji za vse najbolj poplačal, ko je nekoč uro geografije obiskala šolska inšpekcija. Sošolčad je zmrznila, jaz, ki inšpekcije ob prihodu v razred nisem niti opazil, pa sem celo uro dvigoval roko in kot največji piflar odgovarjal na vsa vprašanja. Pač, če je priložnost in če ne želi roke dvigniti nihče, jo bom pa jaz. Po koncu ure me je prišla objet, v redovalnico pa napisala tako veliko petko, da ne prej ne pozneje nisem videl podobno. Veliko kot Triglav! 

Kadar danes govorim o Triglavu, priznam, vse pogosteje dodam tudi svojo hipotezo, divjo misel: ""Podobno kot so verniki vuduja za krščanskimi svetniki skrivali čaščenje svojih afriških božanstev, se zdi, da se tudi v slovenski kolektivni podzavesti za čaščenjem Triglava kot simbola narodne identitete in ponosa skriva globlji, prastari kult. Triglav, ki ga danes častimo kot najvišjo goro Slovenije in naravno lepoto, je morda le krinka za čaščenje božanstva, ki so ga naši slovanski predniki poznali kot troedinega boga. Zaradi prisilnega pokristjanjevanja in zatrtja stare vere so se naši predniki morda zatekli k prefinjeni obliki verskega sinkretizma – vendar ne prek svetnikov in obredov, temveč prek krajine same. V tem smislu lahko tako zanosno občudovanje Triglava kot naravnega spomenika razumemo kot tihi odmev prastarega kulta, tako globoko zakoreninjenega v kolektivno nezavednem, da se njegove korenine izmikajo tudi našemu zavedanju. Slovenci smo svoj staroverski duh prikrito ohranili skozi čaščenje narave – tako prikrito, da se je skril celo pred nami samimi. Triglavski narodni park pa ja njegovo svetišče, tabuiziran prostor, v katerem ni dovoljeno spreminjati ali graditi skoraj ničesar!""Dokaza pa nimam nobenega," pošteno priznam na koncu. Tudi tokrat, na predavanju o osrednjih slovenskih simbolih. Takoj po koncu mojega izvajanja je roko dvignil študent v tretji vrsti. "Profesor, mislim, da imam dokaz za to, da ta hipoteza resnično drži!" "Ja?" sem zastrigel z ušesi. "Ste rekli, da se tam ne sme graditi nič?" "Nič! Samo obnavljati – in to po strogih predpisih – kar je že pozidanega. In pa prav posebni objekti, kot so planinska zavetišča. In podobno!" 

"To je dokaz, profesor! Tukaj na Hrvaškem vam lahko pritrdimo, da Slovenci gradijo povsod, kamor pridejo. Komaj se dobro ustavijo, že stoji kakšna šupa, koča, prikolica ... Pa čeprav imamo zakone, ki to prepovedujejo, in kazni, ki take črne gradnje sankcionirajo. A jih nič ne ustavi. Če v Triglavskem narodnem parku ničesar ne gradijo, obstaja zgolj eno razumno pojasnilo - bojijo se Triglava." 

Ko boste naslednjič na pogrebu ponovno zapeli "Oj, Triglav, moj dom!" vam pomežiknem. 

* Prevodi Anton Bajec.