"To bi še jaz zadel!"

"Ma še jaz bi ga dal!" oziroma "To bi še jaz zadel" je verjetno ena od najbolj tradicionalnih  izjav v trenutku, ko nogometni napadalec zgreši 100 % priložnost ('zgrešiti 100 % priložnost" je sicer eden eden boljših oksimoronov oziroma bistroumnih nesmislov). Izjava je seveda ostra kritika napadalca, ki naj bi - z zornega kota domačega kavča - zgrešil to, kar je zgrešiti nemogoče.

A tisto, kar je unikatno pri taki vrsti žalitev, je samožrtvovanje kritika: bolje je namreč štorast, okoren, lesen, počasen in vsestransko telesno zanemarjen, bolj neprizanesljiva je ta žaljivka. Fraza "To bi še jaz zadel!" ne bi zvenela kot kritika, če bi jo izrekel Messi, precej okrutnejša pa bi bila, če bi jo izustil legendarni napadalec Mladen Rudonja (v 65-ih nastopih za slovensko nogometno reprezentanco dosegel en gol, in še tega v trenutku, ko je nesrečna romunska reprezentanca obstala, prepričana, da je sodnik piskal prekršek. 

Pri tem tipu žalitev je torej ostrina kritike povezana z našo (ne)sposobnostjo: bolj smo sposobni, bolj je kritika medla. In obratno; bolj smo nesposobni, bolj je kritika ostra. 

V vsakdanjem življenju je njena jezikovna sestrična fraza "Če je meni uspelo, bo tudi tebi!" Tudi ta seveda deluje le, če smo na tistem področju dovolj veliki šalabajzerji. Če bi nas, na primer, pred testom fizike po ramenu potrepljal Einstein in nas spodbudil s to izjavo, bi to verjetno imelo nasproten učinek. 

Pri določenih tipih žaljivkah je torej nujno samožrtvovanje: bolj se žrtvujemo oziroma razvrednotimo, večji je učinek.  Sam jim zaradi tega rečem kar "žaljivke ala Boško Buha" (Boško Buha je bil mladi partizan, ki je slovel po razstreljevanju sovražnikovih bunkerjev z ročnimi granatami: bolj je tvegal svoje življenje, večje je bilo razdejanje). 

Pri takih žaljivkah, ko se omalovaževalec v imenu kritike nesebično izpostavi svoje največje slabosti, res lahko rečemo: Padel je za našo stvar.