SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

 Prazniki so praviloma dnevi spomina. Ne tudi dan republike: dan republike ni dan spomina, temveč dan pozabe. Natančneje - dan spomina na pozabo. Dan, ko se na kolektivni ravni nočemo spomniti, da se spomnimo; dan, ko na kolektivni ravni poskušamo pozabiti, da nismo pozabili. Označuje dan, ki je, a ga ne bi smelo biti. Na individualni ravni se zaradi tega sprašujemo o resničnosti svojega doživljanja preteklosti. O verodostojnosti spominov. Zlasti, če je bilo lepo. Verjetno bo zaradi tega dan republike (in vse, kar predstavlja) nekoč služil kot eden od najlepših primerov kolektivnega gaslightinga. Skratka, pozabite. Nič nisem rekel. Samo čuvam noč pred budnimi, bi rekli v Leb i sol.

Dovolimo si za začetek nekaj suhoparnosti. Besedico IN slovnica sicer uvršča med veznike, tj. nepregibno besedno vrsto, s katero izražamo enakovredna razmerja med stavki ("Prišel je IN odšel.") ter med deli besednih zvez (Janko IN Metka). Toda! V  vsakdanjem pogovoru - uporabniška izkušnja, pač- je stvar občutno drugačna: tam se veznik IN skorajda ne uporablja več. Brez kančka dramatiziranja lahko rečemo, da sodi med ogrožene oziroma izumirajoče besede, saj ga že dolgo in neusmiljeno izpodriva PA (Janko PA Metka sta šla v gozd). A tu je nujno dodati še en toda. Ja, IN izumira, vendar zgolj kot veznik: zelo priljubljen pa postaja kot členek (besedna vrsta, ki izraža sporočevalčevo oceno, sodbo ali mnenje) oziroma kot medmet, ki izraža naše duševno razpoloženje. Zato ne moremo govoriti toliko o izumiranju kot njegovem novem življenju. Besedo so včasih res podobne ljudem: tudi one se včasih naveličajo igrati določeno vlogo. A bodi dovolj teoretiziranja. K stvari.  Pred leti sem

Zlati časi za vse, ki nas zanima jezik, se vedno pojavijo pred volitvami: takrat lahko nekaj tednov prej zavzeto razpravlja o eni sami besedni zvezi - o manjšem zlu. Z vseh možnih zornih kotov.  Ne tako nepričakovano, a kljub temu enako zanimivo pa je opazovati, kako se pri razpravi o tem pojmu skoraj vedno pojavlja enaka in ista struktura razpravljanja. Ljudje se praviloma razdelijo v dve skupini:  - skupina A trdi, da je med dvema slabima možnostma etično izbrati manjše zlo; kdor temu ne sledi, prevzema na svoja ramena odgovornost za zmago/prevlado večjega zla.  - skupina B pa trdi in dokazuje, da manjšega zla ni in da je dilema lažna: izbirati je mogoče le med dvema enako pogubnima opcijama. Kdor sodeluje pri tem, ni moralen, saj podpira pogubo. Skupina B tako navaja argumente, ki slikovito ponazarjajo pogubnost tako prve kot druge opcije, medtem kot skupina A navaja argumente, zakaj je ena izmed teh opcij precej bolj sprejemljiva kot druga. Naj je naloga še tako težka, vselej najde

Težko si je predstavljati starejšo temo v književnosti, kot je t. i. manjše zlo. Kako pomembna in pogosta je, dokazuje tudi to, da jo je v svoja dela vključil že Homer, prvi med prvimi, najstarejši med Starimi.  V Homerjevi Odiseji, junaškem epu o dolgoletni Odisejevi plovbi iz požgane Troje na rodno Itako, je ena izmed najhujših preizkušenj pot mimo Scile in Karibde; Scila, nevarna čer, je prikazana kot šestglava pošast, nasproti pa ji stoji Karibda, strašen vrtinec, v katerem je pogubljeno vse, kar pripluje mimo. Frazem ' med Scilo in Karibdo ' tako označuje položaj, ko se znajdemo med dvema velikima težavama, nevarnostma: če se izognemo eni, se ne moremo drugi. In obratno.  Frazem med Scilo in Karibdo je pravzaprav frazem o manjšem zlu: ko nam grozi več nevarnosti, se zavemo tako tega, da lahko izbiramo le med slabimi možnostmi, kot tudi tega, da vse možnosti niso enako slabe in da je  edina izbira  (kako strašen oksimoron) manjše zlo.  Tisto zlo, ki se ob večjem zlu nenadom

Jezikoslovci se v grobem delijo na dve skupini: na tiste, ki jezik le strogo uradniško opisujejo, ter tiste, ki vanj krepko - normativno - posegajo z novimi rešitvami. Sam se do sedaj uvrščal v prvo skupino, a ko sem videl, kako skromni in nedomiselni smo pri navezovanju stikov (t. i. govornostikovna vloga jezika), sem doumel, da je čas za prestop med bolj družbeno angažirane. Čas za novosti. Govornostikovna vloga jezika je tisti del, ki jezika, ki nam omogoča, da začnemo pogovor. Kadar začnemo z znano osebo, je po navadi na voljo nekaj fraz iz železnega repertoarja, na primer " Ej, poslušaj!", "Nekaj ti moram povedati!", "Halo!", "Ti lahko nekaj povem?" "Imaš čas za en pogovor?", Nekaj bi ti rad/a povedal/a " ... Vsekakor bi si lahko privoščili več izvirne iskrivosti, a v vsakdanjih odnosih je morda še razumljivo, da si želimo ohraniti malo več rutine. Manj razumljivo pa je to pri frazah, ki jih uporabljamo za stike z neznanci - t