valjda oziroma lažni prijatelji

Časi se niso spremenili tako zelo, kot se zdi. Samo na pogled. Če so namreč naše pradede strašili z božjim sodiščem, ki bo po njihovi smrti presojalo, kako grešni so bili, je zdaj nad nami oziroma v nas (prav tako nevidno) neoliberalno sodišče, ki že za življenja tehta - kako koristni smo (v zasilnem prevodu: koliko smo prispevali k rasti BDP-ja). Ni se torej kaj dosti spremenilo. Damoklejev meč še zmeraj visi nad nami: le da včasih niso smeli biti grešni, zdaj pa ne smemo biti nekoristni. Nekdaj so te ozmerjali z grešnikom, zdaj pa s proračunskim parazitom, socialno pijavko, zastonjkarjem, luftarjem, delomrznežem in kar je še tega. Princip je isti, vse drugo so nianse, je to nekoč lepo povzel pokojni panonski admiral. Za malenkost se je spremenilo le pri smrtnih grehih: od sedmih sta ostala le še dva - pohlep in lenoba. Pohlep je zdaj krepost in ena osrednjih vrednot sodobne družbe, lenoba pa je prevzela nase težo vseh drugih smrtnih grehov. Postala je smrtni greh vseh smrtnih grehov. Smrtni nadgreh. Lenega tako ne čaka le "strgan rokav, palca beraška, prazen bokal", kot je nekdaj pel Valentin Vodnik, temveč gotova poguba. In kar je najhuje: to, da si zaposlen, te ne odreši lenobe. Kje! Naše delo ne sme biti samo delo, temveč mora biti tudi koristno. Če ne ni delo. Če ni koristno, je končna sodba ravno tako neizprosna - "Lenoba lena, pojdi delat (kaj koristnega)!"

Priznam, tudi mene občasno preplavijo skrbi, kaj bo z menoj, kadar stopim pred neusmiljenega neoliberalnega razsodnika. Kaj naj mu rečem, s čim naj se branim? S čim sem koristen? S čim sem kdajkoli prispeval k rasti BDP-ja? Bi ne bilo dobro zagovora napisati že zdaj, ko imam čas in lahko morda najdem kakšno rešilno bilko?

Ne bodi len sem zato ta zagovor napisal ter ga spravil v tisti fascikel, v katerem so najdragocenejši dokumenti. Zdaj bolj spokojno čakam na sodni dan; na trenutek, ko bodo presojali, kako koristen sem (bil). Vam pa ga do tedaj ponujam v pregled in presojo v upanju, da boste našli morebitne pomanjkljivosti ter mi svetovali ustrezne popravke, ki me rešijo najhujšega. Ne slepim se: če bo šlo skozi, bo šlo za mišjo dlako. Vsak dobronameren popravek bo zlata vreden.

"Spoštovani razsodnik koristnosti! Naj za začetek navedem retorično vprašanje iz starozaveznega psalma 130: "Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati?" Odgovor je jasen. Nihče! Ni ga, ki v svojem življenju ne bi bil kdaj nekoristen. Tudi največji deloholiki so se verjetno kdaj spozabili in se za trenutek ali dva brezciljno zazrli v daljavo. Kaj šele mi, ki nismo deloholiki. Naj te zato najprej prosim za milost. Brez nje je pisanje tega zagovora brezpredmetno. Tjavendan. Kaj lahko navedem v svoj zagovor, dragi Gospod? Ne veliko, moje življenje je polno breciljnih posedanj, razprav in kar je še tega. Trenutki koristnosti so redkejši kot slovenski filmi z oskarji. Res koristen sem bil nemara le enkrat samkrat. Saj veš, zaradi lažnih prijateljev. Le na njih se lahko sklicujem, v njih je moje odrešenje. Če kje. Vse drugo je diskutabilno.

A naj najprej razčistimo morebiten nesporazum. Z izrazom lažni prijatelji - vseveden, kot si, to gotovo veš - ne mislim na prijatelje, ki hlinijo prijateljstvo, nato pa nas ob prvi priložnosti pustijo na cedilu. Nikakor. Mislim na jezikovni pojav, ki označuje dve enaki besedi v paru, ki pa imata različen pomen (po navadi zato, ker prihajata iz različnih jezikov). Tipičen primer je "truden": v slovenščini pomeni 'utrujen', v hrvaščini "noseč". Ali "grad": v slovenščini je to 'trdnjava', 'dvorec', v hrvaščini 'mesto'. Sam sem jih dodobra spoznal, ko sem študiral češčino. Saj se verjetno spomniš, kako nerodno nam je bilo študentom, ko nas je paní Helena Polaková, srčna učiteljica češčine, peljala po središču Ljubljane in vseskozi klicala za nami "Chlapci, chlapci! Pojďte sem!" Ker nam je bilo nerodno, smo pospešili korak, ona pa nato še glasneje "Chlapci, chlapci! Pojďte sem!" Komaj smo ji dopovedali, da hlapci v slovenščini niso samo 'fantje'. Ne, ti lažni besedni prijatelji res niso nedolžen hec. A ji nič ne zamerim: tudi njej ni bilo lahko, ko je v centru mesta pri Centromerkurju zagledala napis "Obleke za vas in vaše otroke". Sodobni človek res nerad vidi, da trgovine ponujajo obleke zanj in njegove sužnje, kajne? Četudi razumemo, da gre za lažne prijatelje, določeno nelagodje ostaja. Kakorkoli, zaradi te češke izkušnje sem toliko bolj pozoren na lažne prijatelje, tudi kadar učim slovenščino, posebej na hrvaških fakultetah. Študente že prvo uro - preden jih napadem s sklanjatvami, spregatvami, dvojino in drugo težko slovnično artilerijo - opozorim na najbolj zahrbtne dvojice. Ne morem se pritoževati: to temo imajo radi in pozornost je ponavadi tolikšna, da bi z njo lahko pogostil cel stadion, če bi se jo dalo spremeniti v mortadelo. In še bi ostalo za kakšno prekmursko poroko. Med pogostimi lažnimi prijatelji ne pozabim omeniti niti besedice VALJDA, ki v slovenščini pomeni 'seveda', 'vsekakor', 'absolutno', v hrvaščino pa - 'verjetno', 'menda'. In tako iz leta v leta. Verjetno bi niti ne opazil, kako koristno delo opravljam, ko ne bi lani poleti, med izpitnimi roki, k meni pristopila vzhičena študentka. "A veste, ko ste rekli, da moramo biti pri besedi 'valjda' zelo pozorni, kadar jo rečejo Slovenci? Da v slovenščini to pomeni 'seveda'?" Prikimal sem. "O, hvala, ker ste to povedali, hvala," je vzkliknila, da sem kar debelo pogledal. "Letos sem spoznala čednega slovenskega fanta," je zardela. "Toda ko se ga povabila zvečer ven, je rekel "Valjda!" Začudeno sem ga ponovno vprašala. "Kako to misliš? Prideš ali ne?" In je spet rekel "Valjda!" Razjezila sem se in ne vem, kako bi se končalo, če se ne bi spomnila vaše prve ure. Seveda, rekel je seveda! Vse mi je bilo jasno."

"Zvečer je seveda prišel?" sem zaskrbljeno vprašal.

"Valjda," me je potolažila. Zahvalil sem se za to prelepo novico, ki mi ni polepšala le dneva, ampak življenje. Dragi neoliberalni Bog, še nikoli poprej se nisem počutil tako neznansko koristnega: zaradi mene je tam nekje nek fant objel neko dekle. In ona njega. In to samo zato, ker je to dekle poprej zaradi mene razumelo, da nečesa ne razume. Oziroma je razumelo, da ne razume, česa ne razume. In tako vse razumelo, kot je bilo treba. Kako bi lahko bili bolj koristni? Povej, prosim! Pošlji kakšno znamenje!

Ta "valjda", cenjeno neoliberalno božanstvo, je moj mali dar, na tvoj oltar koristnosti. Vem, ni veliko, prav tako se ne slepim, da kaj prispevalo k rasti BDP-ja, temu ultimativnemu merilu koristnosti. A to vseeno v ničemer ne zmanjša mojega upanja in vere, da v teh težkih trenutkih, ko z lekarniško pedantnostjo tehtaš mojo (ne)koristnost, morda za milimeter prevaga v pravo smer. Smer odrešenja. Če ne bo, potem je to to. Ničesar več nimam, nikdar več ne bom tako zelo koristen. Lahko le ponovim, kar sem zapisal na začetku. "Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD, Gospod, kdo bo mogel obstati?"

S tem se zagovor končuje. Vnaprej hvala za vse predloge za izboljšanje. Na kocki ni malo.

Upam, da je zapis koristen.