mánjše zlò

Težko si je predstavljati starejšo temo v književnosti, kot je t. i. manjše zlo. Kako pomembna in pogosta je, dokazuje tudi to, da jo je v svoja dela vključil že Homer, prvi med prvimi, najstarejši med Starimi. 

V Homerjevi Odiseji, junaškem epu o dolgoletni Odisejevi plovbi iz požgane Troje na rodno Itako, je ena izmed najhujših preizkušenj pot mimo Scile in Karibde; Scila, nevarna čer, je prikazana kot šestglava pošast, nasproti pa ji stoji Karibda, strašen vrtinec, v katerem je pogubljeno vse, kar pripluje mimo. Frazem 'med Scilo in Karibdo' tako označuje položaj, ko se znajdemo med dvema velikima težavama, nevarnostma: če se izognemo eni, se ne moremo drugi. In obratno. 

Frazem med Scilo in Karibdo je pravzaprav frazem o manjšem zlu: ko nam grozi več nevarnosti, se zavemo tako tega, da lahko izbiramo le med slabimi možnostmi, kot tudi tega, da vse možnosti niso enako slabe in da je edina izbira (kako strašen oksimoron) manjše zlo.  Tisto zlo, ki se ob večjem zlu nenadoma zazdi kot nekaj dobrega. 

Če je 'med Scilo in Karibdo' frazem o manjšem zlu, kaj je torej manjše zlo? Ozko gledano je to zlo, ki je najmanj slabo, oziroma zlo, ki je najbolj dobro (tudi 'dobro zlo' je strašen oksimoron). Manjše zlo je v resnici trenutek, ko se zavemo, da smo samo in zgolj ljudje; nič nas ne naredi bolj (nebogljeno) človeške kot prav izbira manjšega zla. Kadar je izbira manj slabega najboljše dobro, je konec skrivalnic. Nič človeškega nam ni več tuje, nič božjega domače. 

Tega se zaveda tudi nesrečni Odisej. Ko pluje mimo strašne Karibde, mu Scila nenadoma odnese "šest najboljših ljudi: neznanski njih krik je prevpil celo oglušujoče hrumenje vrtinca. Bliskoma sem se ozrl in videl v zraku krčevito otepanje rok in nog; nesrečne žrtve so v smrtni grozi klicale moje ime: "Pomagaj, Odisej!" /.../ To je bilo zame hujše mimo vsega, kar so kdaj videle moje oči! Take strahote nisem doživel na vsi svoji dolgi blodnji!" (prev. A. Sovre). 

Bi lahko kaj storil drugače? Ne. To je bilo najmanjše zlo. Če bi se približal Karibdi, bi bili pogubljeni vsi. 

Se lahko izognemo najmanjšemu zlu? Tako da ne storimo ničesar? Ne, pravi književnost. Tudi ko ne izberemo ničesar, nekaj izberemo; Tudi neizbira je izbira. Omahljivce in neodložneže Dante Alighieri v Božanski komediji prav tako uvrsti v Pekel. Pesnik Vergil je o njih sila redkobeseden, a zato nič manj neusmiljen: 

„Spomina o njih v deželi ni nobeni, luč božje jim pravičnosti ne sije, dovolj o njih, poglej in dalje kreni!“ (prev. A. Capuder). 

Pravo vprašanje je - ali je na tem svetu sploh kakšno dejanje ali misel, ki v danem trenutku ni manjše zlo? Ali v resnici verjamemo - nepopolni in zmotljivi, kot smo - da kdaj počnemo nekaj, kar ni samo manjše zlo? In zakaj nam je to včasih pomembno in drugič ne?

Toliko o manjšem zlu.