in, (brez)veznik

Dovolimo si za začetek nekaj suhoparnosti. Besedico IN slovnica sicer uvršča med veznike, tj. nepregibno besedno vrsto, s katero izražamo enakovredna razmerja med stavki ("Prišel je IN odšel.") ter med deli besednih zvez (Janko IN Metka). Toda! V  vsakdanjem pogovoru - uporabniška izkušnja, pač- je stvar občutno drugačna: tam se veznik IN skorajda ne uporablja več. Brez kančka dramatiziranja lahko rečemo, da sodi med ogrožene oziroma izumirajoče besede, saj ga že dolgo in neusmiljeno izpodriva PA (Janko PA Metka sta šla v gozd). A tu je nujno dodati še en toda. Ja, IN izumira, vendar zgolj kot veznik: zelo priljubljen pa postaja kot členek (besedna vrsta, ki izraža sporočevalčevo oceno, sodbo ali mnenje) oziroma kot medmet, ki izraža naše duševno razpoloženje. Zato ne moremo govoriti toliko o izumiranju kot njegovem novem življenju. Besedo so včasih res podobne ljudem: tudi one se včasih naveličajo igrati določeno vlogo. A bodi dovolj teoretiziranja. K stvari. 

Pred leti sem imel navado, da smo si v prvem letniku najprej pogledali film Poštar (Il Postino, 1994). Preden smo pri slovenščini kaj rekli o jeziku in (še bolj preden) smo kaj rekli o književnosti. Ta italijanski film je neprecenljiv destilat človeškega: ganljiva drama o preprostem ribiškem sinu Mariu  Ruoppolu, ki mu življenje na od Boga pozabljenem otoku ponudi izjemno priložnost: ko se na otok zateče izgnani čilenski pesnik Pablo Neruda, na pošti objavijo oglas za poštarja. Neruda namreč vsak dan prejema gore pisem svojih oboževalk in nekdo mu jih mora prinesti. Mario z obema rokama pograbi priložnost (usoda ribiča, ki je namenjena moškim na tem otoku, mu res ni pisana na kožo). Vsak dan znova se usede na svoj razmajani bicikel in velikemu pesniku pripelje pisma. Neruda tako dobi svojega poštarja, Mario pa poezijo, tj. svet, za katerega je na tem majhnem in odročnem otoku slutil, da obstaja, zdaj pa se je pojavil pred njim - pa čeprav samo v obliki ostarelega gospoda. 

Če bi prišla inšpekcija in želela vedeti, katere cilje sem želel uresničiti z ogledom filma, bi navedel dvoje. Želel sem, da na začetku našega skupnega štiriletnega popotovanja po deželah jezika in književnosti vsaj malce začutijo tisto, česar jim sam nikoli ne bi mogel razložiti - kaj je to pristna prevzetost s poezijo, kaj pomeni dihati in živeti poezijo. Da začutijo tisto, kar je začutil Mario, ko se je srečal z Nerudo - svetovi, ki jih včasih zaslutimo, dejansko obstajajo. 

Drugič. Želel sem, da napišejo prosti spis z naslovom Moja metafora. Naslov je navdihnil prizor, v katerem se Mario prvič zave, da je izrekel metaforo: po naključju je povedal, da ga življenje premetava kot burno morje čolniček. 

"Tako je nesojeni ribič Mario videl svoje življenje. Kaj pa je vaša metafora za življenje?" je bilo edino navodilo, ki sem jim ga dal. 

"Če bi svoje življenje označili z metaforo - kakšna bi bila?" 

"Lahko pišemo po resnici?" so pogosto spraševali. "Ne bomo kaznovani?" 

"Ma kaki!" 

To so bili odlični spisi. Kaj vse so bila njihova življenja - metulji, računalniki, školjke, povodci, The Beatles, reke, kaktusi, fičkoti, ceste ... Še danes nosim v sebi mnoge metafore, s katerimi so označili. Moje življenje je miza, je pisalo neko dekle. Kos pohištva, na katerega odlagamo odvečne stvari, dokler ne bomo nekoč izvedeli, kam v resnici sodijo. Če bomo. Moje življenje je vas, je pisal dijak: vsi mislimo, da se poznamo, vsi mislimo, da vemo vse drug o drugem, da poznamo vse ceste in hiše, vsa drevesa, vse pse in mačke. In da oni poznajo nas. To je vas. Najmočneje se se mi je vtisnil v spomin fant, ki je svoje življenje označil z veznikom IN. Svoje spis je naslovil z "IN?", nato pa nizal primer, kako na vse, kar mu življenje ponuja, odgovarja samo še z "IN?" Ko so mu, na primer, starši ali učitelji dopovedovali, zakaj je nekaj prav oziroma narobe, je praviloma odgovarjal samo z IN? Ta IN je skorajda vselej pomenil le eno: "Je to vse, kar mi lahko poveste? Če je, potem je to prekleto malo. Manj kot nič. Nič se ne spremeni, vse bo ostalo enako. Ne razumem, zakaj ste torej tako zavzeti, zakaj se vam to zdi tako pomembno." 

Ne, IN tu ni bil več veznik. Ničesar ni povezoval. Bil je členek: beseda, s katero sporočevalec izraža svoje mnenje (npr. JA, NE, TUDI, ŽE, CELO, ŠE) in po kateri se ni mogoče vprašati. Le nadomestimo jo lahko s celotnim stavkom. Pogovorno ga pogosto izražamo tudi s "PA KAJ?" oziroma angleškim "SO WHAT?". 

Sem razumel njegovo sporočilo? Ja in ne. Po eni strani me je spis prevzel kot le malokateri pred tem, po drugi strani pa sem prezrl, kako dragocen ključ do svojega življenja mi je ponudil. Ključ, ki bi mi pomagal razumeti, zakaj mu je tudi med poukom slovenskega jezika in književnosti vse "IN?", zakaj se tako obnaša tudi do mene. Naredil sem napako, ki jo štejem med hujše v svoji pedagoški karieri; njegov IN sem vzel osebno. Namesto da bi stopil v njegovo kožo in si dovolil razumeti, kako izpraznjen je zaradi dvoličnosti in cinizma sveta, sem ga s svojim zgražanjem in pravičniškim moraliziranjem le še dodatno izpraznil, IN v njemu pa dodatno okrepil. Te napake si še danes ne morem povsem oprostiti, pa čeprav bi jo lahko opravičeval z začetniškim škorčevstvom.  V dobro si lahko štejem le to, da mi ne takrat ne zdaj nikoli ni bilo vseeno - napake sem delal, ker v ta "IN?" nisem mogel privoliti, ker ga nikoli nisem želel izreči. A vsi vemo, katero pot tlakujejo dobri nameni. 

Če ga kdaj srečam, se mu opravičim (tvegam sicer, da bo rekel "IN?", a to tveganje je zanemarljivo). In zahvalim: bil je eden izmed tistih učencev, ki so bili moji veliki učitelji.

Teh IN-ov sem pozneje v življenju srečal še veliko; in če ne bi srečal tega učenca, bi jih s svojimi odzivi verjetno okrepil enako, kot sem ga pri njem. Tako pa sem lahko (bolj )pravočasno zaslutil, kaj v resnici govorijo, in pokazal, da razumem, kaj so povedali. Brez sodb. Morda se ne sliši veliko, a, priznam, da si ne znam predstavljati skoraj nič večjega v pedagoškem delu kot to, da tega njihovega IN? ne ojačam še bolj s svojimi besedami in dejanji. Če ga zmanjšam, je to ena največjih zmag. Če ne največja. 

Posluh za ta IN? se mi je z leti okrepil. Zdaj ga pogosto slišim, tudi kadar ni izgovorjen. Slišal sem ga recimo vsakič, ko je končal govor naš odhajajoči predsednik države. Njegovi govori so se mi vselej zdeli navdihnjeni, empatični, povezujoči, skrbni, pozorni - pogovori, ki bi jim težko očitali karkoli. Če. Če ne bi nekdanji predsednik države, na koncu vedno pogledal v kamero in izrekel molčeči, a zato nič manj glasen "IN?". V trenutku so njegove visoke, privzdignjene besede postale to, kar so v resnici bile - prijazni ništrc, s katerim je pač rekel, kar se mu je zdelo, da mora, in kar se mu je zdelo, da se pričakuje na tem položaju. In to je bilo to. Njegovi govori in njegovo delovanje so bili velik "IN?", zaradi katerega smo slutili, kako prazna postaja tudi vsaka funkcija, ko jo zaseda. Kot nekdanji maneken je tudi politiko obravnaval kot modno pisto: le da ni več menjal in razkazoval oblek, temveč funkcije. Posledice so bile neizogibne: tako kot se je vse, česar se je dotaknil starogrški kralj Midas, spremenilo v zlato, se je vsaka funkcija, ki jo je opravljal nekdanji predsednik države, spremenila v nič. Prazen protokol. V velik "IN?". Postal je cesar, ki je bil nag, tudi kadar je bil oblečen. Občudujem le njegovo sposobnost, kako mu je uspelo ta IN? izgovarjati tako glasno, ne da bi ga sploh izrekel. Verjetno zato, ker ga je v polnosti živel. Nobene potrebe ni bilo, da bi ga tudi izrekel. No, samo enkrat mu je ušlo, in sicer takrat, ko je na glas rekel "SO WHAT?". Tega si pozneje ni več dovolil: njegov "IN?" bi postal preveč očiten. 

Ne, IN ni več samo veznik. Postal je členek našega časa. Ne samo v negativnem, tudi v pozitivnem pomenu besede. "IN?" namreč ni mogoče reči samo življenju, temveč tudi - smrti. Kako? Naj se po odgovor ponovno zatečem k filmu "Poštar". Če ga boste gledali, bodite prosim pozorni na glavnega igralca Massima Troisa. Opazujte ga predvsem med kolesarjenjem in hojo. Kaj boste videli? Vse, le njegovega obraza ne. 

Massimo Troisi je bil srce in duša Poštarja. Navdušen nad knjigo Ardiente Paciencia (Goreča potrpežljivost) čilenskega pisatelja Antonia Skármeta je že leta 1983 v Čilu posnel film o izgnanstvu pesnika Pabla Nerude. Čez desetletje "Poštarja" na njegovo pobudo in pod režijsko taktirko Michaela Redforda ponovno posnamejo v Italiji, Massimo Troisi pa je glavni igralec in soscenarist. 

Zakaj med kolesarjenjem ne boste videli njegovega obraza? Pred snemanjem filma je Troisi kot težek srčni bolnik izvedel, da njegovo telo ne bo zdržalo napornega snemanja. Da ga bo film stal življenja. Njegova reakcija? Rekel je: "IN?" Scenarij, ki ga je držal v roki, je bil zanj vreden življenja, vse drugo bi brez tega postalo p(o)razno. Lahko ga obsojamo, kot sem jaz obsojal nesrečnega dijaka, lahko pa razumemo, da ni čutil izbire. Poštarja je posnel v velikem zamahu, le prizore s hojo in vožnjo kolesa je moral posneti njegov dvojnik - zato nikoli nismo mogli videti njegovega obraza. Med snemanjem je lahko samo še sedel ali stal. In govoril.

Kako veliko mu je pomenil ta film in kaj ga je v resnici držalo pri življenju, postane jasno, ko izvemo, kdaj je umrl - takoj po zaključku snemanja, takoj po tem, ko je na platnu umrl tudi njegov Mario Ruoppolo. Iz istega razloga: kaj nam pomaga živeti, če ne živimo tistega, kar nam je (najbolj) vredno? Kako bomo živeli, če smrti ne rečemo "IN?" Če ji tega ne zabrusimo v obraz, bo počasi vse postalo "IN". Ne, tega si ne Mario ne Massimo nista mogla privoščiti - do konca sta želela verjeti, da stvari, ki jih počneta, lahko spreminjajo in da niso nepomembne. Da smemo "IN?" reči samo smrti, nikoli pa življenju. 

Toliko o tej drobni besedici.