O govornostikovnih funkciji jezika ali kako začeti pogovor z neznanci

Jezikoslovci se v grobem delijo na dve skupini: na tiste, ki jezik le strogo uradniško opisujejo, ter tiste, ki vanj krepko - normativno - posegajo z novimi rešitvami. Sam se do sedaj uvrščal v prvo skupino, a ko sem videl, kako skromni in nedomiselni smo pri navezovanju stikov (t. i. govornostikovna vloga jezika), sem doumel, da je čas za prestop med bolj družbeno angažirane. Čas za novosti.

Govornostikovna vloga jezika je tisti del, ki jezika, ki nam omogoča, da začnemo pogovor. Kadar začnemo z znano osebo, je po navadi na voljo nekaj fraz iz železnega repertoarja, na primer "Ej, poslušaj!", "Nekaj ti moram povedati!", "Halo!", "Ti lahko nekaj povem?" "Imaš čas za en pogovor?", Nekaj bi ti rad/a povedal/a" ...

Vsekakor bi si lahko privoščili več izvirne iskrivosti, a v vsakdanjih odnosih je morda še razumljivo, da si želimo ohraniti malo več rutine. Manj razumljivo pa je to pri frazah, ki jih uporabljamo za stike z neznanci - tu smo resnično brez vsakega navdiha. "Oprostite, a veste, koliko je ura?" je v času, ko imamo vsi mobitele, bolj izumrl kot dodo, ostajata nam le še do kosti oguljena "Oprostite, a vas nisem že nekje videl?" in "Kako je danes vroče/mrzlo/megleno ...!" A če ju uporabimo, smo izvirni kot ukraden meme.

Obogatimo to zbirko. Dovolimo si biti drugačni, dovolimo si biti svoji. Spodaj dajem nekaj predlogov. Pokradeni so z vseh (spletnih) vetrov, a cilj - obogatitev slovenskega jezika - upravičuje sredstva. Le pogumno: gre za cvetober preverjenih in na terenu preizkušenih primerov. 

P. S. 

No, enega iz študentskih let sem izpustil: nekoč sva s študentskim kolegom v Zadru naključno spraševala ljudi, o čem govori njihov zadnji roman. Na najino veliko presenečenje vprašanje ni nikogar presenetilo: vsi so nama povedali zgodbo o neizdanem romanu.

Skratka, pretresljiv eksperiment. Ne priporočam, razen če ste si res pripravljeni vzeti čas za poslušanje. 




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

empatičen in sočuten

Slika
Konec Tolkienovega fantazijskega romana Gospodar prstanov mnoge   oboževalce vznemirja z vprašanjem, na katerega je, tako se zdi, težko najti dober odgovor.   Hobita Frodo in Samo sta po vseh silnih preizkušnjah in težkih bojih, vkorakala v Goro Pogube -- brez kakršnih koli težav. Preprek. Nič ju ni pričakalo, nič oviralo! V kraju, v katerem bosta lahko končno uničila vsemogočni prstan, prstan, ki ga je diabolični Sauron skoval, da bi zavladal vsem (drugim prstanom), ju ne čaka strašna vojska. Niti skromna straža ne. Kako je mogoče, da Sauron ni zavaroval kraja, kjer je mogoče uničiti prstan, po katerem tako hlepi? Kako je lahko tako neumen?  Kratkoviden?  Včasih kot sopomenke uporabljamo tudi besede, ki to niso - izraz 'empatičen' se zadnje čase zelo pogosto uporablja kot sopomenko za 'sočuten' (ta označuje tako našo zmožnost prepoznati trpljenje kot potrebo po njegovem lajšanju ter odpor do povzročanja nepotrebne bolečine). Oni dan sem tako na eni od bolj branih splet
Preberite več

za trenutek odložiti delo

Slika
Nobena noč čarovnic se mi v otroških letih ni zdela niti približno tako strašljiva kot oddaja " Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo ". Radijska podoba nedeljskega popoldneva je bila namreč vedno tako spolirana, da je zbujala kurjo polt; kot jo zbujajo vse stvari, ki so tako harmonične in idilične, da se ni mogoče znebiti (mučnega) vtisa, da so takšne zgolj zato, da bi nekaj prikrile - nekaj, kar je lahko očitno, ne sme pa postati vidno. Kot je to, na primer, v prvovrstnih grozljivkah: najbolj napeto je, ko je zlo že očitno, ni pa še vidno (božič, srečna družina zbrana okrog polne mize, z radia se sliši žametni zimzelenček iz petdesetih, takrat pa na podstrešju nekaj zaškripa zacvili ... naj je slika še tako popolna - oziroma prav zato - vemo, da bo kmalu vse rdeče od krvi). Ni boljše maske, kot je popolnost. Kadar torej iščemo temo, ni treba daleč; poiščimo najbolj zloščene podobe tega sveta - za njimi se skriva. Kaj je očitno, a nevidno v nedeljski radijski oddaji &qu
Preberite več

sem vedel

Slika
Ko nam otroci padejo z dreves; ko se razkrije, da je politik, ki smo ga volili, korumpiran; ko nam sredi avtoceste zmanjka bencina; ko nas na sprehodu ujame dež; kadar nam tik pred oddajo pomembnega gradiva mrkne računalnik; ko po knjigi iz knjižnice polijemo juho; ko z novimi čevlji stopimo v blatno lužo ... ni tako težkega in tako nepredvidljivega položaja ali dogodka, ki ga na Slovenskem ne bi mogli pospremiti z " Vedel sem! "* Oziroma z bolj posredno varianto: " (A) sem ti rekel! "  Tako damo okolici jasno vedeti, da nas nič ne more presenetiti in da za nas ni nepredvidljivih dogodkov: ko bi nas ljudje bolj poslušali in upoštevali, se slabe stvari sploh ne bi dogajale. Svet bi bil bolj urejen in pravičen. Vendar. Naše napovedovanje dogodkov sproža določene zadrege in vprašanja, ki jih najlažje ubesedimo z vprašanjem: Kaj o nas pove dejstvo, da vemo, kaj slabega se (nam) bo zgodilo, pa tega ne preprečimo oziroma se temu ne izognemo? Na voljo imamo nekaj odgovoro
Preberite več