poezija

 Če se s kakšno znamenito mislijo nikoli nisem mogel strinjati, je to misel »Pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko dejanje« nemškega filozofa Teodorja W. Adorna. Še posebej po obisku nemškega koncentracijskega taborišča: tisto, kar je med ogledom najbolj izstopalo, je bila totalna posvečenost nacističnega ubijalskega stroja učinkovitosti in uporabnosti. Ne v arhitekturi ne v čem drugem ni bilo ničesar, kar bi kazalo na to, da je človek lahko tudi presežno bitje. Samo dolge oglate stavbe z ostrimi robovi, ravni in pusti zidovi, bodeče žice, hladen beton, široka peščena drevesa; samo to, kar so te tovarne smrti potrebovale, da bi lahko čim bolj hitro in "ekonomično" izvrševale svoje "delovne" naloge. Ne, to, kar nasprotuje ideji takih taborišč, je prav pisanje poezije. Barbarsko bi bilo zgolj to, da bi nehali početi to, s čimer so se ljudje upirali barbarizmu. Ljudje, ki so si sredi te "uporabne" in "učinkovite" groze vzeli čas za nekaj, kar bi bilo prav nič uporabno; taboriščnice in taboriščniki ki so z nohti vklesavali verze v zidove. Če kdaj, se je prav takrat pokazalo, da so nekatere stvari, ki jih imamo za najbolj nesmiselne izgube časa, najbolj smiselne. Pisanje poezije namreč ni samo preseženo dejanje, je ohranjanje tistega zadnjega ognjišča, h kateremu se lahko vrnemo vsi, ki smo kdaj zatavali v temi in mrazu. Pesnice in pesniki, ki vztrajajo tudi v najbolj nemogočih razmerah in ohranjajo tisti redki plamen sredi najgloblje noči, so ljudje, zaradi katerih ostajamo ljudje. Sreča v nesreči je, da ni potrebno veliko: če sredi surove teme ostane samo en krhek plamenček, to zadostuje, da mrak ne more prekriti vsega. Če ostane na tem svetu samo ena pesnica, en pesnik, je tema ranljiva. 

Tema je prostor, kjer se ne moremo več nikamor vrniti. Svetloba, ki jo izžareva poezija, je v takih trenutkih, ne samo pot, ampak tudi cilj. In potrditev, da naša človeškost ni nikoli večja kot takrat, ko v svetu  totalne uporabnosti in učinkovitosti počnemo neuporabne stvari. Ko je tisto, kar velja za najbolj nesmiselno, ne samo najbolj, ampak tudi edino smiselno. 

Ob vsakodnevnem medijskem spremljanju grozot, ki se trenutno dogajajo na več koncih sveta, in cinične brezbrižnosti, hladne preračunljivosti ali groteskne nemoči sodobni političnih elit in ustanov, je nemogoče ostati normalen. Oziroma je to najhuje: ostati normalen v tako nenormalnem svetu je diagnoza sama po sebi. V takih časih se je edino normalno, edini Arhimedovi točki normalnosti. Izvoru človeškosti. 

Še pesem.

Lahko bi objavil marsikaj. A prostor dajem glasu mlade 19-letne pesnice Erin Hanson. Piše oblikovno in vsebinsko preproste pesmi, a v najboljšem pomenu: svojega sporočila ne želi okrniti z odvečnimi ambicijami in umetelnimi slogovnimi figurami. Z ničimer, kar ni. In kar bi to pesem naredilo bolj "uporabno". Nobenega blefa. Samo majhna pesem. 

Ker tako gorijo najdlje in najmočneje, jih danes nekaj objavljam. Kot polena na ogenj, ki nas bo čakal - ali pa tudi ne - ko bo vsega konec.