"partizani in nemci"

 V mojih otroških letih, v tretjem oziroma četrtem desetletju po drugi svetovni vojni, smo se v šoli pogosto igrali "partizane in nemce". Približno takole: najbolj nikakvi, tj. kilavi in rahitični fantje so bili izbrani za nemce, najbolj zdravi in močni pa za partizane. Zmaga partizanov ni smela biti nikoli in z ničimer ogrožena, o tem smo se potihoma strinjali vsi. 

Jaz in Kruno sva po navadi morala igrati nemce. Imela sva le eno nalogo: partizani so nama dali kakšne dve do tri minute fore, midva pa sva morala hitro ucvreti v bližnji gozd in se dobro skriti. Verjetno se je takrat začela moja tekaška kariera, pa tudi solidarnost: čeprav nemec, sem znal biti tudi dober tovariš. Kruno, ki je zaradi hude skolioze moral nositi jeklen oklep v podporo hrbtenici (zaradi tega smo ga klicali Želva), bi sam nikoli ne mogel dovolj hitro ubežati roki pravice, še manj dobro skriti. Zato sva v hosti najprej poiskala skrivališče zanj - v kakšnem grabnu sem ga prekril z listjem, sam pa nato odbrzel dalje in splezal na kakšno drevo. Ne pa predaleč: še eno nenapisano pravilo je zapovedovalo, da nemci ne smemo bežati bogu za hrbet, saj se je bilo potrebno pravočasno vrniti na šolsko kosilo. Tršici za varstvo se ni bilo dobro zameriti: če si se, si moral v varstvu delati domače naloge.

Partizani so naju tako praviloma hitro našli, privezali na drevo, nato pa je sledila kazen za najina hudodelstva proti domovini. Običajno kakšen ogorčen nagovor komandanta in milostni strel v čelo okupatorsko. Nato smo družno tekli na kosilo. 

Kolikor vem, se je zapletlo le enkrat, kriv pa sem bil sam: Krunota sem tako gosto prekril s sveže odpadlim jesenskim listjem, da ga dolgo niso našli. Partizanski bes nato ni poznal usmiljenja: pustili so naju privezana na drevo in jo sami mahnili na kosilo. Tršica za varstvo je tisti dan pobesnela na vse, še kakšen teden smo morali v varstvu pisati domače naloge. 

Skratka, lepi dobri stari časi brez pametnih telefonov, ko smo se otroci še znali igrati.