sem vedel

Ko nam otroci padejo z dreves; ko se razkrije, da je politik, ki smo ga volili, korumpiran; ko nam sredi avtoceste zmanjka bencina; ko nas na sprehodu ujame dež; kadar nam tik pred oddajo pomembnega gradiva mrkne računalnik; ko po knjigi iz knjižnice polijemo juho; ko z novimi čevlji stopimo v blatno lužo ... ni tako težkega in tako nepredvidljivega položaja ali dogodka, ki ga na Slovenskem ne bi mogli pospremiti z "Vedel sem!"* Oziroma z bolj posredno varianto: "(A) sem ti rekel!" 

Tako damo okolici jasno vedeti, da nas nič ne more presenetiti in da za nas ni nepredvidljivih dogodkov: ko bi nas ljudje bolj poslušali in upoštevali, se slabe stvari sploh ne bi dogajale. Svet bi bil bolj urejen in pravičen.

Vendar. Naše napovedovanje dogodkov sproža določene zadrege in vprašanja, ki jih najlažje ubesedimo z vprašanjem: Kaj o nas pove dejstvo, da vemo, kaj slabega se (nam) bo zgodilo, pa tega ne preprečimo oziroma se temu ne izognemo? Na voljo imamo nekaj odgovorov. 

1. Lažemo. V resnici nismo vedeli. Vsaj ne zagotovo. Vedeli smo le, da je to (bila) ena izmed možnosti. V trenutku, ko se je pokazala kot resnična, smo pograbili priložnost in naključje prikazali kot dejstvo, o katerem nikoli ni bilo dvoma. Seveda bo kdo oporekal tej ostri sodbi in se skliceval na statistično verjetnost. Češ: ne glede na to, kaj gre narobe, se vselej lahko najde kdo, ki je to vedel že vnaprej. Drži. A na Slovenskem je ta pojav pri določenih osebah tako razširjen, da statistična verjetnost ni verjetna. 

Lažemo lahko tudi dobronamerno, ko želimo nekoga pohvaliti ali mu povedati, da je naše zaupanje vanj in njegove sposobnosti neizmerno. Na primer: "Vedel sem, da ti bo uspelo. Niti za trenutek nisem podvomil." V takem primeru nam je vse oproščeno. 

2. Melanholija. Ni jih malo med nami, ki preprosto vedo, da se bo nekaj slabega zgodilo.  So pravo utelešenje Murphyjevega pravila oz. melanholičnega temperamenta; ne vedo sicer, v kakšni obliki in kdaj se bo slabo zgodilo, nedvomno pa vedo, da se bo zgodilo. In ko se to zgodi, niso presenečeni: vedeli so, da se bo nekaj slabega zgodilo (kako in kdaj je za njih drugotnega pomena). Melanholiki so dejansko jasnovidci (glej 3. točko): v resnici pravilno napovejo nesrečo, saj je v njihovem (melanholičnem) svetu večinoma vse, kar se zgodi, slabo. Torej morajo samo napovedati, da se nekaj bo zgodilo. To pa ni preveč težko. 

3. V resnici smo vedeli - smo jasnovidni. Nesrečni dogodek smo dejansko napovedali in brez slehernega dvoma pričakovali, da se bo zgodilo točno tako in takrat, kot se je zgodilo. Na nek način vemo več, kot vemo (v resnici), oziroma smo vedeli več, kot smo lahko vedeli. V takem primeru kakopak nismo lažnivci, a (etična) zadrega ni nič manjša. Zakaj slabega dogodka nismo preprečili, če smo zanj vedeli? Zakaj nismo nič naredili? Če smo vedeli, da bomo z novimi čevlji stopili v blatno lužo, pa smo se vseeno odpravili ven, smo - bedaki (se opravičujem za neposrednost). Če smo zagotovo vedeli, da bo otrok padel z drevesa in smo ga vseeno spustili na drevo, pa smo žleht. 

4. Zadnja razlaga je preprosta: tisti, ki poznajo vse možnosti v prihodnosti, pa vanje ne posegajo, saj ljudem puščajo svobodno voljo, se igrajo Boga. Ali so Bog. Ko rečejo "Sem vedel!" oziroma "A sem ti rekel!" v resnici rečejo "Jaz sem Bog!" Ker v takem primeru ne moremo vedeti, ali je resnično Bog ali se lažno predstavlja kot Bog (glej pod točko 1.), svetujem previdnostno načelo, kot ga je ubesedil Blaise Pascal (1623-1662). Če Bog ne obstaja in vanj ne verjamemo, ne moremo nič izgubiti. Če pa obstaja in vanj ne verjamemo, pa postavljamo na kocko vse naše blagostanje v onostranstvu. Pametna oseba, tako Pascal, bo ravnala tako, da tega prihodnjega blagostanja ne bo zakockala - torej bo verjela v Boga. Ko nam kdo torej reče "Vedel sem!", vemo, kaj storiti - hvalimo Boga (pustimo ob strani vprašanja, kako blizu so Bogu take preračunljive kalkulacije). 

Toliko o tej besedni zvezi. Da ne boste rekli, da niste vedeli. 

*Moška oblika velja za vse oblike in neoblike.