sebičnost

Knjiga je orožje, vzemi jo v roke, se glasi znan citat nemškega književnika Bertolta Brechta. Ne samo knjige, že besede so odlično orožje. Resda hladno, a zato toliko bolj ostro. 

Ena izmed besed, ki jo lahko učinkovito uporabimo kot orožje v medosebnih odnosih, je 'sebičnost' oziroma 'egoizem', s katerim praviloma označujemo 'miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi' (SSKJ). Sebičnost tako razumemo kot nagnjenost posameznika, da daje prednost lastnim interesom pred interesom drugih ljudi oziroma skupnosti. Pomanjkanje empatije in sočutja do drugih. Negativna lastnost, torej. Če kaj, potem ne želimo slišati, da smo sebični. In tu se ta beseda lahko spremeni v orožje. 

V slovenski književnosti (da o življenju ne govorimo) je moč najti številne primere, ko sebičnost ne označuje lastnosti človeka, ki upošteva samo svoje koristi, temveč ravno obratno. Kot sebičen je označen človek, ki ne skrbi zgolj in samo za potrebe drugih. Nesebični smo zgolj, kadar skrbimo le za potrebe drugih, o svojih (tudi osnovnih) potrebah pa niti razmišljamo ne. 

Nazoren zgled je mali Peter iz Cankarjeve zgodbe "Bobi". Nekega dne ga siromašna družina pošlje na žegnanje, prepričana, da se bo vsaj tam dobro najedel, povrhu pa domov prinesel še sladke bobe za sestrico in druge člane družine. Načrt se izjalovi: ne samo da ostane brez vsake pogostitve, obravnavajo ga kot berača. Vse, kar dobi, je posmehljivo vržen bob. Mali Peter skrbno pobere bob, ga očisti in odnese sestrici. Ko ji ga svečano izroči, zamolči, da ni ves dan jedel ničesar in da se mu skorajda blede od lakote. Dobro ve, da bi družino, ki je že jedla, spravil v stisko. 

Zakaj je bilo Petru lažje ostati lačen in neslišan kot povedati resnico? Je bil tako dobrega srca? Gotovo je bil dobrosrčen in gotovo mu je bilo zelo mar za sestrico. A bil je tudi otrok in bil je na smrt sestradan. Ko bi v resnici ravnal iz altruističnih nagibov, bi zvečer legel v posteljo zadovoljen, tako pa je "sedel /.../ na posteljo, roke je uprl na kolena, glava mu je klonila globoko in mrzel pot mu je lil na čelo." Nič zmagovalnega ni bilo v tem, nobenega zadoščenja ali smisla ni čutiti. "Lačen je bil," se suhoparno končuje zgodba. 

Resnice ni mogel izreči. Če bi jo, bi tvegal preveč: lahko bi ga označili za "sebičnega", za človeka, ki si drzne poskrbeti za svoje (osnovne) potrebe prej, preden poskrbi za potrebe drugih. To pa je v takem okolju človeka verjetno najhujša možna groza; češ, nič ni slabšega kot človek, ki se ne meni za potrebe drugih in ne vlaga vsega svojega časa in truda v njihovo izpolnitev. V takem okolju veljamo za nesebične zgolj in samo takrat, kadar svoje potrebe potisnemo globoko v ozadje, zadovoljimo pa jih lahko le, kadar so v celoti zadovoljene že vse potrebe drugih. Torej redko ali nikoli. 

Kadar slišim ljudi tarnati "Ta in ta je pa tak egoist!", sem zato pozoren, na kateri pomen merijo: hočejo povedati, da "Ta in ta gleda samo nase!" ali pa "Ta in ta sploh več ne skrbi samo zame in moje potrebe, temveč misli na svoje potrebe!" 

Primerov, ko zaznam drugi pomen, ni malo: pogosti so tako v medosebnih odnosih kot tudi na družbeni ravni. V zadnjem času lahko tako slišimo očitke  o delavcih, ki nočejo več noč in dan delati za minimalca. Kaj ni to v resnici prikrito očitanje tiste druge vrste sebičnosti, o kateri govorim: delavci so "sebični" saj niso več pripravljeni skrbeti samo interese in dobiček drugega, temveč hočejo uresničiti tudi svoje osnovne potrebe? V takem primeru se je treba vprašati, ali ni (prikrito) očitanje sebičnosti največja možna sebičnost? Ali ni očitanje "sebičnosti" pogosto manipulativno orožje sebičnežev, s katerim ne želijo opozoriti na egoistično vedenje, temveč človeka, ki jim ne želi služiti, prisiliti v to z zbujanjem krivde?

Dokler ne zmoremo ločiti med sebičnostjo in skrbjo zase, je očitek, da smo sebični, orožje, pred katerim smo nemočni. Tudi - oziroma najbolj - takrat, kadar si to očitamo sami.