dvomišljenje

Zmožnost hkratnega verovanja v dvoje ali več nasprotujočih si idej, ne da bi to povzročilo notranji konflikt ali nelagodje, je George Orwell v romanu 1984 poimenoval dvomišljenje, tj. »govoriti namerne laži, pa resnično verjeti vanje«. Kot človeku, ki je živel v prvi polovici 20. stoletja, mu primerov seveda ni manjkalo: totalitarni režimi tistega časa so od slehernika zahtevali, da je, dobesedno čez noč, spremenil svoje razmišljanje za 180 stopinj ali pa sočasno verjel v kontradiktorne ideje. 

A zmotno bi bilo verjeti, da so brezumja, kot je bilo Orwellovo »Vojna je mir, svoboda je suženjstvo in nevednost je moč!«, značilna samo za totalitarne politične mašinerije. Dvomišljenje je bolj kot ne stalni sopotnik človeškega načina razmišljanja od nekdaj pa do danes: vneti častilec Biblije, ki je sveto knjigo bral dobesedno, je moral, na primer, istočasno verjeti v dve precej različni zgodbi o nastanku sveta, bralcem in bralkam sodobnih magazinov pa se tudi ne zdi nič čudnega, kadar v isti številki preberejo članke z naslovi "Sprejmi se takšna, kot si!", "Končno dieta, ki deluje!" in "Dovolite si sladko razvajanje!" 

Enega od najbolj zanimivih primerov dvomišljenja pa ponujata dve najbolj razširjeni duhovni ideji sedanjega trenutka: "Delaj na sebi!" in "Sprejmi sebe takšnega, kot si!". Ti dve ideji, ki pogosto nastopata celo v paketu, sta namreč izrazito protislovni: če delamo na sebi, se ne sprejemamo, če pa se sprejemamo, pa nam ni potrebno delati na sebi. Kako je mogoč tak mišljenjski paradoks? 

Evolucijsko zmožnost dvomišljenja izhaja iz potrebe po golem preživetju: otrok, ki ga vzgajajo brutalneži, mora ohranjati pozitivno podobo ljudi, ki skrbijo zanj, sicer tvega, da ga zavržejo in prepustijo smrti. Če hoče preživeti, mora torej idealizirati oziroma prezreti slabe strani pomembnih Drugih, sicer mu trda prede. V takem položaju je človek prisiljen "delati na sebi": vsako plat svoje osebnosti, ki bi lahko vznemirila Starša, je prisiljen hitro zaznati in jo "izboljšati". "Delati na sebi" tako pogosto pomeni "izboljšati se, da ne bi vznemirjal sebe oziroma drugih ter tako ogrozil svojega preživetja". 

Pred 25-letnim Arnoldom Beisserjem, ameriškim državnim prvakom v tenisu in kirurgom, ki je diplomiral na prestižni medicinski univerzi v Stanfordu, se je leta 1950 odpirala bleščeča kariera. Vprašanje, kaj vse bi dosegel, če ne bi nenadoma zbolel za boleznijo, za katero so, ironija, le nekaj mesecev pozneje odkrili cepivo - otroško paralizo. Izjemni športnik se je nenadoma boril za preživetje: "V nekaj urah sem se, brez opozorila, iz zdravnika spremenil v bolnika, iz športnika v invalida. Paraliza me je tako oslabila, da nisem mogel ne stati, ne hoditi, ne sedeti, ne jesti, ne piti in celo dihati ne sam." Na aparatih za dihanje so se vsi njegovi veliki življenjski cilji hipoma sesuli v prah. Preplavil ga je obup, v takšnem životarjenju ni videl nobenega smisla, zato je svoje stanje zavračal, kolikor se je dalo. Sprememba se je zgodila šele, ko je po dolgotrajnem zanikanju stvarnosti obupal in se vdal v usodo. Ter popolnoma prekinil s kakršnimkoli "delom na sebi". Takrat se je zgodil prelomni trenutek, ki ga je pozneje opisal v prelomnem eseju "Paradoxical Theory of Change" (1970). Šele ko se zmoremo videti takšne, kot smo, je zapisal takrat, lahko dejansko kaj spremenimo. Šele ko ne nasprotujemo temu, kar smo, temveč to najprej sprejmemo, je mogoče korak naprej. Glavna ideja paradoksalne teorije spremembe je torej, da se ljudje soočajo s težavami, kadar skušajo nadzorovati ali spremeniti svoje vedenje, misli ali čustva - ko "delajo na sebi". Beisser je predlagal, naj posameznik najprej sprejme odgovornost za svoje vedenje, dovoli sebi, da je to, kar je, in preneha s trudom za neposredno spremembo. Tako sprosti energijo, uporabljeno za boj proti temu, kar je, in jo usmeri v pozitivne spremembe: le to lahko privede do premika, ki ni neposredno povezan s poskusom popravljanja ali spreminjanja samega sebe. 

Njegovo spoznanje je še danes eno od najbolj učinkovitih orodij psihoterapije - prave spremembe se praviloma ne zgodijo, kadar se ljudje želijo spremeniti, temveč kadar se sprejmejo. 

Dvomišljenje je, tako kot tudi "delo na sebi", predvsem preživetvena strategija.  V svetu, v katerem to, kar smo, ne bi ogrozilo našega preživetja, bi bi bilo sprejemanje samega sebe zelo verjetno edino "delo na sebi". Dvomišljenje pa relikt preteklost.