nebesa in pekel

Po vseh letih poučevanja lahko samo za eno vprašanje stoodstotno garantiram, da ne bo ostalo brez odgovora. Ne samo to: roko dam v ogenj, da bo odgovorov veliko. In to izvirnih. Ustvarjalnih. Nenavadnih. Samosvojih.

Kadar obravnavamo Dantejevo "Božansko komedijo" ali Sartrova "Zaprta vrata" ter vprašam "Kako bi pa bi ustvarili pekel, če bi imeli to možnost?", nikoli ne ostanem brez odgovora. Vedno znova se potrdi, kako neomejena je naša domišljija, kadar se skušamo spomniti, kako na najbolj peklenski način izmučiti sočloveka. Če smo kdaj Melkijadi, če kdaj rečemo "Nič lažjega, pojdi z menoj!", je to, kadar nas povprašajo po naši viziji pekla.

Povsem drugačna zgodba je, kadar vprašam, kako bi ustvarili nebesa. Kako si predstavljate raj? Tu se zatakne. Naj so še tako smrkavi, se hitro zavejo, da so nebesa, v katerih se cedita samo med in mleko, en giga dolgčas. Če ne po enem dnevu, mesecu, letu, stoletju, pa gotovo po kakšnem tisočletju. Naj si še tako razbijajo glavo, si ne morejo predstavljati nebes, ki ne bi imele omejenega roka trajanja.

"Saj je tudi v peklu tako," je pred časom pripomnil dijak. "Če bi me milijone let mučili v vrelem olju, bi ziher prosil, a me loh, mal za spremembo, ščipajo še z razbeljenimi kleščami al pa sam tolčejo z macolo po glavi. Da ne bo tak grozen dolgcajt. Večnost je itak že sama po sebi pekel. Pa kjerkoli smo." Nato se je zazrl skozi okno. "Zame bi bila nebesa, če bi mi po smrti najprej dovolili, da opazujem nastanek vesolja. In to v živo. Milijarde let bi sedel nekje ob robu in opazoval, kako vse nastaja. Na izi. To bi bilo to. " V razredu mu je prikimalo kar veliko glav. "Pol pa najprej. Ampak najprej videt vse, kako nastane. A veste. Najprej videt!"

Spreletelo me je: fant je pravzaprav povedal, da bi se rad učil. Prav tako glave, ki so prikimale. Učile bi se, a počasi, ne da bi se mudilo. To, kar jih zanima. To so nebesa: prostor za učenje nečesa, kar nas zanima in ob čemer čutimo, da rastemo. Kraj, kjer trpamo v glavo nekaj, kar nas ne zanima, pa se imenuje pekel. Zdelo se mi je, prisežem, da se je nekaterim tak pekel zdel celo hujši kot vrelo olje in razbeljene klešče. Težko bi jim oporekal.

Taki otroci so nebesa tudi za učitelja. Radi se učijo, nas vedno znova spomnijo, toda stvari, za katere čutijo, da so smiselne. Njihove. Če ne, je to pekel: take stvari raje samo pobarvajo. Kot ta nesrečni pravokotnik.

"Kaj pa vi?" me je nenadoma vprašala dijakinja. "Kaj so pa za vas nebesa?" 

"Hm!" sem se zamislil. "Ni mi še prav jasno. Si pa predstavljam, da bi se lahko dobro počutil le, kadar bi lahko pomagal drugim ljudem pri rasti njihovega zavedanja. Ampak ne tako direktno, ne kot duhovnik ali psihoterapevt. Ne vem, prosil bi v nebesih, če se lahko ponovno rodim in sem učitelj pri kakšnem takem predmetu, kjer se lahko pogovarjamo o temeljnih stvareh, ne da bi tako zgledalo. Recimo, da bi učil književnost," sem se nasmehnil. In se zavedel, kaj sem pravzaprav rekel. 

V razredu je nastala smrtna tišina. 

To zgodbo povem vsakič, ki mi kdo potarna, kako brezupne so nove generacije otrok. Niso. Samo iščejo nebesa. 

Fotografija: vir Pinterest (Playbuzz)