kolega

George Orwell je je v romanu "1984" opozoril tudi na to, kako totalitarizmi izrabljajo jezik. Pomembne besede, na primer, uporabljajo kot protipomenke: besede nenadoma pomenijo točno to, česar ne pomenijo. Svoboda tako ne označuje več možnosti neomejenega izražanja, neodvisnosti oziroma odsotnosti omejitev, temveč nasprotno: je izraz, namenjen nadzoru in omejevanju. Ministrstvo za mir izvaja vojaške operacije in spodbuja sovraštvo, ministrstvo za resnico je namenjeno manipuliranju, propagandi, potvarjanju zgodovine in informacij, ministrstvo za ljubezen muči vse, ki nasprotujejo oblasti ... 

Tak jezikovni salto mortale se je do danes kot sprejemljiva praksa udomačil tudi v družbah, ki veljajo za svobodne; za to skrbi veda, ki ji pogovorno rečemo PR in se posveča tudi temu, kako iz besede skrivoma narediti protipomenko (problem prikazati kot rešitev in obratno). Trenutno so najbolj na udaru izrazi, kot so 'zelen', 'ekološki', 'okolju prijazen', 'eko' ... Takoj, ko jih zaslišimo, preverjamo, ali so uporabljeni v skladu z dogovorjenim pomenom besede ali pa označujejo ravno nasprotno - okolju škodljive izdelke in storitve, ki se jih zgolj želi prikazati kot zelene in trajnostne (t. i. zeleno zavajanje oziroma greenwashing). 

Tisto, kar me zanima, je, ali je najti takšne in podobne primere tudi v vsakdanjem govoru. Na precej blažji ravni, pa vendar. Ali obstajajo besede, ki ji v realnosti uporabljamo podobno manipulativno - ravno nasprotno od pomena, ki ga imajo? Kot protipomenke? 

Ena izmed ljubših mi je kolega ali kolegica. Izraz naj bi uporabili, kadar si želimo med ljudmi iste poklicne ali izobrazbene skupine poudariti medsebojno enakopravnost. Češ: socialne, starostne in druge razlike med nami so resda velike, a ko delamo, smo si enaki. Do tu vse v redu. A v praksi, vsaj po mojih izkušnjah, se izraz pogosto uporablja kot protipomenka; čeprav je namenjen izpostavljanju enakopravnosti in brisanju podrejenosti-nadrejenosti, se uporablja predvsem, da poudari neenakopravnost in podrejenost-nadrejenost. Primer: v pogovoru med študentom in profesorjem, lahko izraz "dragi kolega" uporabi le profesor, obratno pa velja za nespodobno in celo provokativno. Prav tako v pogovoru med primarijem in stažistom; če bi slednji primarija nagovoril kot "dragega kolega", bi bilo razumljeno kot nespoštovanje in napuh mlečnozobca. Nič bolje je ne bi odnesel z "gospod kolega", saj bi bilo hitro razumljeno kot (ne)prikrita ironija. Čeprav oba delujeta v enakem poklicu in sta uradno kolega, ima pravico do uporabe izraza predvsem nadrejeni. Le on lahko nagovarja z "(dragi) kolega/kolegica", zaradi česar izraz ne poudarja več enakopravnosti, ampak  - neenakopravnost. Tega izraza v vsakdanjem življenju tako skorajda ni mogoče uporabiti, ne da bi bil razumljen kot napuh ali provokacija (če smo podrejeni) ali pokroviteljstvo (če smo nadrejeni). Torej, ravno obratno od namena, pardon, pomena. Ena od svetlejših izjem je, kadar s kolegom/kolegico naslavljamo sodelavce pred javnostjo: na kongresih, konferencah, za omizji. Takrat je izraz praviloma razbremenjen takšnih in drugačnih prizvokov. 

Sicer pa - previdno z "dragi kolega" in "draga kolegica". Hitro sta protipomenka tega, kar želimo reči. 

Slika: Pinterest (fritsAhlefeldt.com)






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

empatičen in sočuten

Slika
Konec Tolkienovega fantazijskega romana Gospodar prstanov mnoge   oboževalce vznemirja z vprašanjem, na katerega je, tako se zdi, težko najti dober odgovor.   Hobita Frodo in Samo sta po vseh silnih preizkušnjah in težkih bojih, vkorakala v Goro Pogube -- brez kakršnih koli težav. Preprek. Nič ju ni pričakalo, nič oviralo! V kraju, v katerem bosta lahko končno uničila vsemogočni prstan, prstan, ki ga je diabolični Sauron skoval, da bi zavladal vsem (drugim prstanom), ju ne čaka strašna vojska. Niti skromna straža ne. Kako je mogoče, da Sauron ni zavaroval kraja, kjer je mogoče uničiti prstan, po katerem tako hlepi? Kako je lahko tako neumen?  Kratkoviden?  Včasih kot sopomenke uporabljamo tudi besede, ki to niso - izraz 'empatičen' se zadnje čase zelo pogosto uporablja kot sopomenko za 'sočuten' (ta označuje tako našo zmožnost prepoznati trpljenje kot potrebo po njegovem lajšanju ter odpor do povzročanja nepotrebne bolečine). Oni dan sem tako na eni od bolj branih splet
Preberite več

za trenutek odložiti delo

Slika
Nobena noč čarovnic se mi v otroških letih ni zdela niti približno tako strašljiva kot oddaja " Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo ". Radijska podoba nedeljskega popoldneva je bila namreč vedno tako spolirana, da je zbujala kurjo polt; kot jo zbujajo vse stvari, ki so tako harmonične in idilične, da se ni mogoče znebiti (mučnega) vtisa, da so takšne zgolj zato, da bi nekaj prikrile - nekaj, kar je lahko očitno, ne sme pa postati vidno. Kot je to, na primer, v prvovrstnih grozljivkah: najbolj napeto je, ko je zlo že očitno, ni pa še vidno (božič, srečna družina zbrana okrog polne mize, z radia se sliši žametni zimzelenček iz petdesetih, takrat pa na podstrešju nekaj zaškripa zacvili ... naj je slika še tako popolna - oziroma prav zato - vemo, da bo kmalu vse rdeče od krvi). Ni boljše maske, kot je popolnost. Kadar torej iščemo temo, ni treba daleč; poiščimo najbolj zloščene podobe tega sveta - za njimi se skriva. Kaj je očitno, a nevidno v nedeljski radijski oddaji &qu
Preberite več

sem vedel

Slika
Ko nam otroci padejo z dreves; ko se razkrije, da je politik, ki smo ga volili, korumpiran; ko nam sredi avtoceste zmanjka bencina; ko nas na sprehodu ujame dež; kadar nam tik pred oddajo pomembnega gradiva mrkne računalnik; ko po knjigi iz knjižnice polijemo juho; ko z novimi čevlji stopimo v blatno lužo ... ni tako težkega in tako nepredvidljivega položaja ali dogodka, ki ga na Slovenskem ne bi mogli pospremiti z " Vedel sem! "* Oziroma z bolj posredno varianto: " (A) sem ti rekel! "  Tako damo okolici jasno vedeti, da nas nič ne more presenetiti in da za nas ni nepredvidljivih dogodkov: ko bi nas ljudje bolj poslušali in upoštevali, se slabe stvari sploh ne bi dogajale. Svet bi bil bolj urejen in pravičen. Vendar. Naše napovedovanje dogodkov sproža določene zadrege in vprašanja, ki jih najlažje ubesedimo z vprašanjem: Kaj o nas pove dejstvo, da vemo, kaj slabega se (nam) bo zgodilo, pa tega ne preprečimo oziroma se temu ne izognemo? Na voljo imamo nekaj odgovoro
Preberite več