robot

Kadar želimo dobro razumeti besedo, se moramo vrniti k izvoru. 

2. januarja 1920 je bila premierno uprizorjena gledališka predstava Rossumovi univerzální roboti češkega pisatelja Karla Čapka (1890-1938). Na oder je takrat prvič stopil - robot. Stopil pa ni samo na oder oziroma v literaturo, temveč tudi v jezike: poimenovanje, ki izvira iz češke besede za prisilno delo, je od takrat mednarodni izraz za mehanično bitje. 

A ko je prvič stopil na oder, ni bil podoben kovinskim stvorom, kot smo jih vajeni iz, na primer, Vojne zvezd (Star Wars). Nasprotno. Ne na prvi ne na drugi pogled jih namreč ni bilo mogoče ločiti od ljudi: roboti so bili narejeni iz nekakšnega mesu podobnega testa in tako še najbolj podobni replikantom, kot jih poznamo iz Scottovega Iztrebljevalca (Blade Runner).

Kdo so bili prvi roboti? Utelešali so industrijski ideal človeka: iz njih je odstranjeno vse, kar ne služi glavnemu cilju - produktivnosti, ki vodi k dobičku. So frankensteinovski izdelek, človek, iz katerega so odstranjene vse "napake". Domin, upravnik tovarne, jih predstavi kot "delavca z najmanjšimi potrebami". Človek je namreč "strahovito nepopoln. /.../ Narava ni imela pojma o modernem tempu dela." Odstranjeno je vse, kar velja za potrato časa in energije, na primer otroštvo. 

Znanstvenofantastična distopija Rossumovi univerzální roboti ne skriva zaskrbljenosti in širše družbene kritičnosti. Čapkovi roboti, ti živi mrtveci, se namreč kmalu prelevijo stvore, ki jih dobro poznamo iz Terminatorja - v hladnokrvne uničevalce ljudi. Le da so bolj učinkoviti: pobijejo celotno človeštvo. Alkvistu, zadnjemu človeku, pojasnijo, kaj jih je gnalo.

"Če hočemo biti kot ljudje, moramo ubijati in vladati. Čitajte zgodovino! Čitajte človeške knjige! Če hočete biti ljudje, morate vladati in moriti!" 

Čapkovi roboti opozarjajo, da bo sodobna tehnologija postala resnično nevarna, ko bo postala podobna človeku. Še posebej, če jo bomo želeli ustvariti kot popolnega človeka, če bomo iz nje odstranili vse "napake". Takrat ji nič človeškega ne bo več tuje. 

Zdi se, da je Čapek, zapriseženi literarni humanist, želel opozoriti, da je bolje kreniti po neki drugi poti. Ko že omenjeni junak Alkvist opozarja, da "Nič nam ni bolj tuje kot naša podoba!", hkrati opominja, da je bolje - kot odstraniti "napake" iz človeka - poskusiti razumeti, zakaj jih vidimo kot "napake". Poskusiti razumeti človeka, tudi tiste dele, ki jih ne poznamo ali ne želimo priznati (zato pa o njih nazorno govorijo najbolj temne strani zgodovinskih učbenikov). Da bi bilo bolje kot ustvarjati "popolnega človeka" slediti prastari človeški misli, zapisani tudi na Apolonovem templju v Delfih - "Spoznaj samega sebe!" V takem primeru bodo naše možnosti za preživetje boljše, tveganje za (samo)uničenje pa manjše.