sónček -čka m (ọ̑)

Dežurni se je počasi privlekel do table in začel brisati tablo z vidno naveličanostjo. Skulirano: malo levo, malo desno, malo gor, malo dol. Ker se mu z gobo ni dalo stopiti do umivalnika, se je prašilo, kot bi po makadamu drvel terenski avto. To ni ušlo niti njegovemu sošolcu. 

"Ej, stari, brišeš, kot da si kakšna posebna potreba, haha!"

Preden sem se lahko odzval, so se že zabliskale oči dekletu, ki je sedelo v prvi klopi. Tam ni sedelo po naključju: imelo je odločbo o usmeritvi. V osnovni šoli je na lastni koži okusilo, kaj pomeni biti "posebna potreba": nanjo so se vsa leta lepile tako posmehljive besede kot slabe ocene, in to tako zelo, da jo je šola celo želela usmeriti na zavod za otroke z duševnimi primanjkljaji. Kakšno krivico je doživljala, je nazorno pokazala po prihodu na gimnazijo: tu je zadihala in odlične ocene niso bile več praznik. Vse bolj se je krepila in zdaj je bila pripravljena opraviti še z zmerljivkami.

"Koga ti s posebno potrebo?" je ogorčeno vstala in se postavila zase. "Ja, tudi jaz imam odločbo! In?" V razredu je zavladala tišina. 

Kadar se odločimo ozmerjati sočloveka, se lahko bojimo vsega, le tega, da bi nam zmanjkalo besed, ne. Če namreč obstaja kakšen slovarski eldorado, zlata jama izrazov, če se nam kje ni bati besedne revščine, so to zmerljivke. Zlasti, kadar želimo izraziti dvom o intelektualnih zmožnostih drugega; takrat se zdijo možnosti brezmejne. In če jih vendarle kdaj zmanjka, ni treba daleč: le pogledati je potrebno, kako imenujemo pripadnike najbolj ranljivih družbenih skupin. Tako so, na primer, v zmerljivke spremenili vsi izrazi, ki so nekdaj opisovali stopnje duševne zaostalosti: debil, imbecil in idiot (izraz debil se je uporabljal za ljudi z IQ med 51 in 70, imbecil za tiste med 26 in 50, idiot pa za tiste med 0 in 25 IQ). Taka slogovno zaznamovana raba je postala hitro tako razširjena, da so morali izraze vzeti iz obtoka, saj so postali preveč stigmatizirani. Je menjava besed pomagala? Da, a ne za dolgo. Katerikoli nov izraz so uporabili strokovnjaki, je kmalu prešel v splošno rabo kot zmerljivka in ga je bilo treba zavreči. Če kaj, potem se ljudje ne želimo odreči zmerjanju z izrazi, ki jih uporabljamo za tiste, ki so že tako na robu in brez družbene moči (beseda menedžer gotovo še dolgo ne bo postala zmerljivka).

Podobno se dogaja tudi izrazi, ki jih uporabljamo (tudi) v šolstvu: zadnja med žrtvami sta izraz "otrok s posebnimi potrebami" in "avtist". Dekle je to začutilo in se odločno postavilo zase, a težko rečem, da je tako dejanje običajno: če se dobro spomnim, je bil to prvi in zadnji glasni upor "ponižanih in razžaljenih". Nič drugače ni z avtizmom: izraz je že prešel v splošno rabo kot slabšalna oznaka za vse, ki dinamike socialnega okolja ne zmorejo dojeti v celoti, dovolj hitro ali tako, kot je prevideno, pričakovano, zaželeno.

Če imamo na Slovenskem sladko izbiro, ko se odločamo med zmerljivkami, pa je vse drugače, kadar želimo nasprotno - uporabiti ljubkovalnico. Tam vlada tretji svet, pomanjkanje; tudi tiste, ki so se uveljavile, so pogosto uporabljene sarkastično, ironično ali celo cinično. V zmerljivko jih spremenimo takojci, ko zaslutimo, da izražajo ljubezen, zlasti če je to ljubezen do (naj)šibkejših. Nazadnje je taka usoda doletela prelepo besedo - sonček. Prvotno je ljubkovalno označevala otroka, zdaj pa vse bolj, tako na forumih kot na omrežjih in v resnih medijih, postaja le še oznaka za določeno skupino otrok - razvajene otroke. A  "sončki" zdaj niso več samo razvajeni otroci; neredko označuje kar vse današnje otroke, saj - tako ljudski pa tudi marsikateri strokovni glas -  je sodobna generacija otrok v celoti razvajena oz. kar narcisoidna.

Pustimo ob strani, da tudi v tem primeru poteka proces, ki ga omenjam zgoraj (izraze za pripadnike šibkejših skupin radi uporabljamo kot zmerljivke), prav tako zanemarimo možnost, da morda sodobni otroci niso razvajeni v takšni meri in da jim zgolj pripisujemo to, česar ne zmoremo razrešiti pri sebi. Vzemimo za neizpodbitno dejstvo, da so razvajeni. Toda ali si zato zaslužijo, da jih obkladamo s "sončki"? Odgovor je kratek - ne. Razvajenost namreč ni izbira, kot bi se dalo slutiti - je posledica permisivne vzgoje, ki je otroci ne izberejo sami. Ko jih zmerjamo s "sončki", jim hkrati pripisujemo, da so svojo razvajenost izbrali sami. A nekaj vemo skoraj gotovo: če bi lahko izbirali, je ne bi izbrali - razvajeni otroci so namreč (čustveno) zanemarjani. In nihče pri zdravi pameti si tega ne bi izbral sam: vzgoja, ki so je bili deležni, najprej ni zmogla izpolniti njihovih osnovnih čustvenih, socialnih in duhovnih potreb, nato pa je ta primanjkljaj skrila za takojšnjim in pretiranim izpolnjevanjem (večinoma materialnih) želja. Če torej s "sončki" zmerjamo otroke, ki so razvajeni, zmerjamo otroke, ki so bili najprej prikrajšani za izpolnitev najbolj osnovnih potreb, nato pa prikazani, kot da so dobili vse in še več. Sonček je, če strnem, zmerljivka, ki jo uporabljamo za prikrajšane, zanemarjane otroke permisivne vzgoje. Je to kaj drugače, od tega, kar smo kot družba počeli pred nekaj desetletji, ko so bili predmet posmeha revni otroci? Trpinčeni otroci? Ko se je, na primer, nezakonske otroke zmerjalo s pankrti? Kot da so si tudi oni sami izbrali to usodo. Kaj ni v ozadju podoben mehanizem: javno ožigosanje otrok, ki so že tako prikrajšani? Ker je to lažje, kot pokazati na prav vzroke ter se soočiti z lastno odgovornosti? In da ne bo pomote: pri svojem delu se dnevno srečujem z razvajenimi otroki. In nekaj je gotovo: ne komunikacija ne delo z njimi nista lahka. A nikoli ni postalo niti za kanec lažje, če sem jim pripisoval, da so si razvajenost izbrali sami ali  jih celo smešil s "sončki". Nasprotno; šele kot sem prepoznal, kako prikrajšani so bili zaradi permisivne vzgoje in ko sem to prikrajšanost začel zmanjševati z empatičnim odnosom ter postavljanjem meja, se je stanje izboljšalo. 

Dežurni je tisto uro samoiniciativno pobrisal tablo. Z gobo, namočeno v vodo. Dekle s posebnimi potrebami je leto pozneje uspešno maturiralo in diplomiralo na zahtevnem študiju. Danes pomaga otrokom s posebnimi potrebami; prepričan sem, da je pri svojem delu izjemno sočutna in strokovna. 

Jaz pa sem si zapomnil, da je potrebno vstati in protestirati, kadar besede, ki označujejo najšibkejše, uporabljamo kot zmerljivke.

Ilustracija: SherahAlex (Pinterest)