nočem

Kadar govorimo o sopomenkah oz. sinonimih, smo vajeni besed, ki imajo (skoraj) enak pomen. Besedo 'pijan', na primer, lahko nadomestimo z opit, vinjen, okajen, nadelan, nasekan, nažgan, nalit, nacejen, v rožicah, pribit, pod gasom, trd, nakresan, fajhten ... in tako izrazimo isti pomen z malce drugačno pomensko nianso ali podtonom. To nam je znano, rad bi opozoril le na posebno vrsto sopomenk: take, ki jih sicer uporabljamo kot sopomenke, vendar pa se tega nočemo, pardon, ne moremo zavedati, saj bi sicer ogrozili odnos. 

Nazoren primer je glagol NOČEM, ki ga v vsakdanjem govoru pogosto nadomeščamo z - NE MOREM. Ponudijo nam npr. korenčkovo torto (če začnemo z lažjimi primeri), a ker nočemo prizadeti gostitelja, ki je vanjo vložil celo popoldne in vse svoje kuharsko znanje, ne rečemo "NOČEM (je)", temveč zgolj NE MOREM. Da bi ta NE MOREM ne obvisel v zraku, po navadi dodamo še obvezen "ker": NE MOREM, ker ____________ (vstavite poljuben izgovor, npr. "sem prej jedel"/"danes nisem najboljše"/"me nekaj želodec matra" ...). 

Družbeno je namreč precej bolj sprejemljivo nekaj odkloniti, kadar smo nemočni: saj bi pojedli to korenčkovo torto, se glasijo podnapisi, a žal smo žrtve višje sile (želodca, slabega počutja, obilnega kosila ...) in tega NE MOREMO. Če bi pa rekli NOČEMO, takrat pa, ojej, nismo več žrtve, temveč smo se sami tako odločili (!), izrazili našo voljo, ne da bi nas vplivala kakšna višja sila. Tega pa že NOČEMO. Kadar namreč jasno izrazimo svojo potrebo in jo postavimo pred potrebe drugi, tvegamo, da nas bodo označili za razvajene, izbirčne, nevzgojene, scrkljane, vsega site in kar je še tega. Nočeš me slišati. Nočeš me razumeti. Nočeš mi pomagati. Nočeš se učiti. Nočeš se rešiti, nam bodo očitali. Tega res ne zmoremo, pardon, nočemo slišati. Tudi zaradi tega, ker včasih res ne gre za to, da NOČEMO, temveč da ne zmoremo: Ne zmoremo slišati, Ne zmoremo razumeti, Ne zmoremo pomagati, Ne zmoremo se učiti, Ne zmoremo se rešiti ...

Dvojica NE MOREM - NOČEM nazorno potrjuje, da nobeno sporočilo ni samo prenos vsebine, temveč hkrati izraža naš odnos do tistega, ki mu je sporočilo namenjeno (naslovnika), in do tega, o čemer govorimo (teme). Skratka, lahko rečemo NOČEM, a moramo biti hkrati pripravljeni prevzeti posledice tudi za tisto, kar naslovniku povemo z izbiro besed. Odnosov pač po navadi ne ubesedujemo: razbiramo jih iz načinov, na katere je vsebina podana, naj se tega zavedamo ali ne. V medosebnem kontaktu so večinoma pomembnejši del sporočila, ki si ga bomo zapomnili (ne nujno dobesedno, ampak kot občutek, da nas nekdo ne ceni, ne mara, odklanja - ali da mi odklanjamo, ne maramo, ne cenimo njega). 

Kot učitelj lahko v šoli opazujem pravo malo evolucijo spreminjanja besedice NOČEM v NE MOREM: mali otroci znajo odločno in jasno reči NOČEM, nato pa z leti počasi izgubljajo to (super) moč, dokler - prelom se zgodi v najstniških letih - ne začnejo večinoma govoriti NE MOREM. Žalostno je, da to točka preloma v družbi pogosto prepoznavamo kot točko med otroškostjo in odraslostjo; kot točko, kjer nehamo trmariti z NOČEM in vse sprejmemo, razen če NE MOREMO. Tako nismo več razvajeni, sebični, izbirčni, nevzgojeni, scrkljani, vsega siti in kar je še teh izrazov.

Ko bomo lahko izrazili svojo potrebo ali potrebe kot pomembne, ne da bi tvegali raznorazne oznake, verjamem, da se bo NOČEM ponovno vrnil v naš jezik, NE MOREM pa obdržal le osnovni namen.