preventíva -e ž (ȋ)

 Redkokdo ceni preventivo tako zelo kot ZF-filmi. Recimo Terminator 1, Terminator 2 ali Na robu jutrišnjega dne (The Edge of Tomorrow). Vsi se končajo s tihim poklonom osrednjim junakom, ki so s svojo požrtvovalnostjo preprečili katastrofo, ne da bi za to prejeli kaj drugega kot občutek, da so rešili svet. No ja, se strinjam, tudi ta občutek ni malo, pa vseeno - svet za to, da ni končal v plamenih ali ruševinah, praviloma ne pokaže prav veliko hvaležnosti. Prej nasprotno: če junaki o tem spregovorijo, lahko celo končajo v kakšni ustanovi. Če ne verjamete, vprašajte Sarah Connor iz Terminatorja. Ali kakšno resnično osebo, na primer angleškega matematika Alana Turinga: s svojim dešifriranjem nemške Enigme naj bi drugo svetovno vojno skrajšal za več kot dve leti in rešil najmanj 14 milijonov življenj. Naj bi. Zdaj pa poguglajte, kako se je končalo Turingovo življenje ... Pokazalo se bo, da ima ideja ZF-filmov korenine v zgodovinskem ozadju.

ZF-filmi kažejo pravo vrednost preventive: to je delovanje, s katerim z relativno majhnim vložkom pogosto preprečimo precej večjo katastrofo ali celo apokalipso v prihodnosti - na osebnem ali kolektivnem nivoju.  A ker preprečimo nekaj, kar se (še) ni zgodilo, je to precej nehvaležno opravilo.

K sreči vsem ni treba biti Tom Cruise - reševanje sveta ne sodi med opise naših nalog. Grandiozni hamletovski stavki, kot je “Svet je iz tira: o, prekletstvo in sram, da jaz sem rojen, naj ga uravnam!” so nam prihranjeni. To pa ne pomeni, da - ostanimo pri tej hiperboli vseh hiperbol - reševanja sveta ni možno na mikro nivoju. Sam ga lahko, na primer, redno spremljam v šolskih klopeh. Številni moji kolegi in kolegice z drobnimi vsakodnevnimi nasveti, objemi, pravo besedo ob pravem času ipd. poskrbijo, da otrok ne stopa več po poti, ki bi ga peljala v duševno motnjo ali celo bolezen, temveč se počasi krepi in stopi na pot zdravega samouresničevanja. Če sem iskren - reševanje sveta se mi v tem primeru niti ne zdi hiperbola.

Pred leti sem šel skupaj s 4. letnikom na poklicno svetovanje. Ker mi je bilo dolgčas, sem e-vprašalnik izpolnil tudi sam. Na prvem mestu se je izpisalo - psihiater.

"Ja, vi ste pa zgrešili svoj poklic," se je zasmejala svetovalka.

"O ne," sem se spomnil našega truda. "Saj sem psihiater. Ampak v preventivi!"

In ko trenutno spremljamo kritiko psihoterapije, češ da ne zmore (strokovno) diagnosticirati, se mi zdi, da ta kritika (ki sicer ne drži) prezre nekaj zelo pomembnega: da psihoterapevti neredko preprečijo, da bi njihov klient sploh zdrsnil v duševno motnjo ali bolezen. Da s svojimi intervencijami poskrbijo, da klient ne postane - pacient. In da zato ga niti ni potrebno diagnosticirati. Kaj več bi lahko storili? A kot rečeno: kadar preprečijo (potencialne) katastrofe, ki se niso zgodile (v tem primeru diagnoze), je to žal nekaj, kar ni tako opaženo, kot bi si zaslužilo. Pač, preventiva.

Tako polje preventive je tudi redna telesna vadba. Koliko diagnoz, duševnih in telesnih, preprečimo z redno vadbo, ve samo oni tam zgoraj. Mi pa lahko le slutimo. No, sam tudi vem. V zadnjem času, ko vadbo spremljam tudi od blizu, sem lahko opazil, kako so nekatere celo na pol prinesli (dobesedno) s hudimi bolečinami v hrbtu, kolenih, kolkih ipd., danes pa so med najbolj zagnanimi tekači, mnogi celo maratonci.

Ne samo, da se ZF-filmi klanjajo preventivi. Tudi preventiva včasih posname odličen ZF-film.

Slika: Pinterest (Ch Art)