neúmnost -i ž (ú)

V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je pri zdravljenju raka razcvet doživela t. i. radikalna mastektomija, brutalna kirurška metoda, ki jo je že leta 1894 utemeljil ameriški zdravnik William S. Halsted. Trdil je, da se rak po telesu širi v koncentričnih krogih: rak dojke, na primer, se najprej razširi na bezgavke pod pazduho, nato pa po krvi v jetra, pljuča in kosti.  Kirurgova naloga je ustaviti to širjenje s takojšnjim izrezom dela, v katerem je nastal rak, hkrati pa je treba odstraniti tudi čim več tkiva okrog tega dela. Veljalo je: več je kirurg izrezal, več je ozdravil. Teorija, ki jo je Halsted poimenoval centrifugalna teorija, je izpodrinila vse druge, ameriški kirurg pa je postal "svetniški zaščitnik onkološke kirurgije, božanstvo" (iz knjige "Kralj vseh bolezni: biografija raka", Založba Modrijan). Kirurgi pri zdravljenju raka niso več varčevali s skalpelom: v Evropi je neki kirurg "ženski z rakom dojke odstranil tri rebra in druge dele prsnega koša ter ji amputiral ramo in ključnico."  Telesni davek je bil visok, mamutske operacije so izmaličile prenekatero telo. 

A že v obdobju po 1. sv. vojni je mladi agleški zdravnik Geoffrey Keynes pri shirani bolnici z rakom na dojki podvomil, da bi preživela tako radikalno kirurško operacijo, zato jo je poslal "samo" na obsevanje. Presenečen, da se je bula po obsevanju zmanjšala, se je odločil odstraniti le dojko. To kombinacijo obsevanja in minimalne lokalne kirurgije je pozneje nadaljeval in presenečen opažal, da je stopnja ponovitve raka povsem primerljiva s stopnjo pri radikalni kirurgiji. Ko je na to javno opozoril (“The Biology of Tumours”, 1932) in postavil pod vprašaj smiselnost brutalne centrifugalne teorije, je doživel tako velik posmeh, da so njegova spoznanja utonila v pozabo (Halstedovi zagovorniki so njegovo metodo poimenovali "lumpektomija"). Centrifugalna teorija je rezala naprej.

Dve desetletji pozneje, leta 1953, je mladi ameriški kirurg George B. Crile po naključju slišal za Keynesovo teorijo in se jo odločil preveriti: odkril je, da se rak ne širi centrifugalno v vedno večjih spiralah, temveč se metastaze pojavljajo zelo nepredvidljivo. Toda tudi njemu ni uspelo prepričati kolegov, nasprotno - na odpor je naletel celo med kolegi na svojem oddelku. 

Šele v sedemdesetih (!) so končno opravili sistematično randomizirano študijo, ki je statistično dokazala, da radikalna kirurgija ni nič uspešnejša od precej blažjih lokalnih kirurških posegov z obsevanjem. Točno osemdeset let (!) po Halstedovi izvirnem opisu radikalne mastektomije. Kirurg Bernard Fischer, ki je vodil raziskavo, je rekel: "Zaupamo v Boga. Vsi drugi morajo imeti podatke." 

Toda podatke so onkološki kirurgi imeli že prej. Kaj jim je preprečilo, da bi jih upoštevali? Zaradi česa so ravnali tako "neumno" tako dolgo? Zgodba nedvomno potrjuje: za to, da ne ravnamo neumno, prav(iln)i podatki in informacije niso dovolj, prav tako ne - (visoka) inteligenca. Sama po sebi nas ne ščiti pred neumnostjo oziroma ne zagotavlja hitrega dojemanja in prodornega razmišljanja. Tudi najbolj inteligentni ljudje, kar kirurgi praviloma so, počnejo neumnosti. Za nejeverne Tomaže: celo eden najpametnejših ljudi vseh časov, Albert Einstein, ni bil imun na neumnost. Tudi na področju, kjer je bil najboljši: ko je ruski matematik Aleksander Friedmann leta 1922 v reviji "Zeitschrift fur Physik" objavil članek, v katerem je ovrgel Einsteinovo predpostavko o večnosti vesolja in njegovo kozmološko konstanto ter utemeljil model dinamičnega vesolja, ki se spreminja, je Einstein reagiral burno. Reviji je poslal pritožbo in zavrnil Friedmannove izračune. Navkljub izjemni inteligenci in znanju je prezrl, da so - pravilni. Strti in ponižan Friedmann, ki ga je v znanstveni javnosti osmešila velika avtoriteta, je kmalu zatem umrl. Skoraj neznan.

Kaj je torej neumnost? Najlažje jo je definirati kot nasprotje pameti, razuma ("ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo", pravi drugi pomen v SSKJ). Toda neumnost je definirana na različne načine in je večpomenka, prav tako ima veliko sopomenk, ki pokrivajo še mnoga druga podobna pomenska področja neumnega razmišljanja in delovanja (lahko si neumnež, kreten, bebec, idiot, osel, butelj, prismoda, norec, topoglavec ipd. - pomenski odtenki niso nepomembni). Spolzko in široko področje, zato se bom osredotočil le na poseben in že precej pozabljen pomen; tistega, ki ga je srečamo v (stari) literaturi in filozofiji) - tik preden je neumnost postala neumna.

 V starem veku so neumnost definirali tudi kot drugo (celo višjo) raven razuma ali modrosti. Veljalo je, da največ ve tisti, ki nič ne ve (Sokrat), Pavel pa v Prvem pismu Korinčanom svari, naj se nihče ne vara: "/Č/e kdo med vami misli, da je v tej stvarnosti moder, naj postane neumen, da bi postal zares moder." Razum je zares razumen šele, ko se zave, kako neumen je lahko (če se ne zaveda zmotljivosti). Bolj je človek razumen, bolje se zaveda lastne neumnosti (koliko vsega še ne ve in ne zna). Zato ni bolj norega človeka, kot je tisti, ki verjame, da vse ve in zna - da je nezmotljiv. Do danes je ta stari (žlahtni) pomen preživel predvsem v literaturi, kjer je pridobil prav posebno, skorajda častno mesto. To dokazuje tudi najbolj znan svetovni literarni junak - Don Kihot, utelešenje neumnosti in norosti. Ne pameti, modrosti in razumnosti - najbolj znan svetovni literarni junak je simbol neumnosti in norosti. Njegov prizemljeni in razumni pomočnik Sančo Pansa mu ne seže do kolen. 

Podobno je v slovenski literaturi: tudi pri nas je eden najbolj znanih literarnih junakov utelešenje norosti in neumnosti - vaški norček Tantadruj, ki verjame, da bo srečen šele, ko bo umrl. V pretresljivi noveli Kosmač zapiše tudi naslednje besede: "Blagor njim, ki so pametni tako, da jim je naše pametno noro!" Neumnost je tudi tu prepoznana kot zmožnost pogledati drugače, kritično na stvari, ki veljajo za absolutno razumne in nedvoumne. Če bi iz tega pojmovanja definirali razum, bi ga definirali kot zmožnost dvoma v razum; zmožnost dvoma o razumnosti lastnih mislih in dejanjih. Ko že zapisano: ni večje neumnosti kot misliti, da si (samo) pameten. Da vse veš. Ko bi se tega bolje zavedali, ko bi bili bolj ponižni do svoje (ne)vednosti, bi se radikalna mastektomija končala v nekaj letih, mnoga ženska telesa bi ostala nepokvečena, Friedmann pa bi veljal za enega najbolj genialnih znanstvenikov v 20. stoletju. Med drugim.  

Slika: Brian Stauffer