avtoritarna vzgoja

 Kadar govorimo o avtoritarni vzgoji, praviloma govorimo o (preživelem) vzgojnem pristopu, ki temelji na avtoriteti oziroma strogem spoštovanju hierarhije, poslušnosti in disciplini, pri čemer se od otroka pričakuje, da sledi pravilom in navodilom brez vprašanj. Kadar ne, se "avtoritete" (starši, vzgojitelji, učitelji ...) zatekajo k strogim metodam, kot so ukazovanje, kaznovanje (telesno ali duševno) in poostren nadzor. Otroku se ne dovoljuje veliko prostora za izražanje lastnih mnenj ali samostojno odločanje. 

Ker se danes ponovno vrača prepričanje, da je avtoritarna vzgoja najboljši vzgojni pristop, negativne posledice pa se v najboljšem primeru minimalizirajo (npr. "nihče ni umrl"), predlagam, da jo definiramo drugače: tako, da bomo bolje razumeli tudi posledice, ne samo učinka.  

Avtoritarna vzgoja je vzgoja, pri kateri se svojih travm in travm naših prednikov rešimo tako, da jih prenesemo na otroke. Ni toliko vzgoja kot način, kako se (ne) soočiti s svojimi najglobljimi bolečinami. 

Metaforično povedano: ko vzgajamo avtoritarno, je to tako, kot bi reševali svoje dolgove z novimi posojili; posojili, za katere vemo, da jih bodo odplačevali še naši otroci in vnuki. Na videz je videti vse v redu - dolga zdaj ni več, lahko si celo privoščimo novo zadolževanje. Kot je to pri avtoritarni vzgoji:  otroci so zdaj pridni, kaj pa se bo pozneje godilo z njimi v življenju in kaj se bo godilo z njihovimi otroki, pa nas ne zanima več (vsaka podobnost s tem, kako ravnamo z okoljem - opustošeno narave prepuščamo naslednjim generacijam - seveda ni zgolj naključna; celo več - morda bomo okoljsko krizo lahko rešili šele, ko bomo spremenili vzgojni model, ki temelji na prelaganju odgovornosti). 

Kot torej zagovarjamo avtoritarno vzgojo, zagovarjamo prenos naših bolečin oz. travm na otroke.  Si res to želimo? Ali ne bi bilo bolje, da svoj dolg poplačamo sami - da svoje travme in bolečine razrešimo sami? Otrokom pa prepustimo, da se ubadajo samo s svojimi? 

To je seveda precej težja pot. A meni bi se zdel tak svet precej lepši. 

P. S. O permisivni vzgoji kdaj drugič, a cilj je povsem enak: tudi ta gre za to, da ne prevzamemo odgovornosti za lastne bolečine, temveč jih prenesemo na otroke.


Slika: Pinterest



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

empatičen in sočuten

Slika
Konec Tolkienovega fantazijskega romana Gospodar prstanov mnoge   oboževalce vznemirja z vprašanjem, na katerega je, tako se zdi, težko najti dober odgovor.   Hobita Frodo in Samo sta po vseh silnih preizkušnjah in težkih bojih, vkorakala v Goro Pogube -- brez kakršnih koli težav. Preprek. Nič ju ni pričakalo, nič oviralo! V kraju, v katerem bosta lahko končno uničila vsemogočni prstan, prstan, ki ga je diabolični Sauron skoval, da bi zavladal vsem (drugim prstanom), ju ne čaka strašna vojska. Niti skromna straža ne. Kako je mogoče, da Sauron ni zavaroval kraja, kjer je mogoče uničiti prstan, po katerem tako hlepi? Kako je lahko tako neumen?  Kratkoviden?  Včasih kot sopomenke uporabljamo tudi besede, ki to niso - izraz 'empatičen' se zadnje čase zelo pogosto uporablja kot sopomenko za 'sočuten' (ta označuje tako našo zmožnost prepoznati trpljenje kot potrebo po njegovem lajšanju ter odpor do povzročanja nepotrebne bolečine). Oni dan sem tako na eni od bolj branih splet
Preberite več

za trenutek odložiti delo

Slika
Nobena noč čarovnic se mi v otroških letih ni zdela niti približno tako strašljiva kot oddaja " Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo ". Radijska podoba nedeljskega popoldneva je bila namreč vedno tako spolirana, da je zbujala kurjo polt; kot jo zbujajo vse stvari, ki so tako harmonične in idilične, da se ni mogoče znebiti (mučnega) vtisa, da so takšne zgolj zato, da bi nekaj prikrile - nekaj, kar je lahko očitno, ne sme pa postati vidno. Kot je to, na primer, v prvovrstnih grozljivkah: najbolj napeto je, ko je zlo že očitno, ni pa še vidno (božič, srečna družina zbrana okrog polne mize, z radia se sliši žametni zimzelenček iz petdesetih, takrat pa na podstrešju nekaj zaškripa zacvili ... naj je slika še tako popolna - oziroma prav zato - vemo, da bo kmalu vse rdeče od krvi). Ni boljše maske, kot je popolnost. Kadar torej iščemo temo, ni treba daleč; poiščimo najbolj zloščene podobe tega sveta - za njimi se skriva. Kaj je očitno, a nevidno v nedeljski radijski oddaji &qu
Preberite več

sem vedel

Slika
Ko nam otroci padejo z dreves; ko se razkrije, da je politik, ki smo ga volili, korumpiran; ko nam sredi avtoceste zmanjka bencina; ko nas na sprehodu ujame dež; kadar nam tik pred oddajo pomembnega gradiva mrkne računalnik; ko po knjigi iz knjižnice polijemo juho; ko z novimi čevlji stopimo v blatno lužo ... ni tako težkega in tako nepredvidljivega položaja ali dogodka, ki ga na Slovenskem ne bi mogli pospremiti z " Vedel sem! "* Oziroma z bolj posredno varianto: " (A) sem ti rekel! "  Tako damo okolici jasno vedeti, da nas nič ne more presenetiti in da za nas ni nepredvidljivih dogodkov: ko bi nas ljudje bolj poslušali in upoštevali, se slabe stvari sploh ne bi dogajale. Svet bi bil bolj urejen in pravičen. Vendar. Naše napovedovanje dogodkov sproža določene zadrege in vprašanja, ki jih najlažje ubesedimo z vprašanjem: Kaj o nas pove dejstvo, da vemo, kaj slabega se (nam) bo zgodilo, pa tega ne preprečimo oziroma se temu ne izognemo? Na voljo imamo nekaj odgovoro
Preberite več