vstajênje -a s (é)

Roko na srce - do vstajenja, o katerem govorimo med velikonočnimi prazniki, sem precej zadržan. Nekaj dni po smrti si ne želim trkati po vaših vratih (prepričan sem, da je želja obojestranska), še manj mi je do kakšnih "hepi hepi" delavnic v nebesih. Ko bom mrtev, bi res rad bil mrtev. 

Kot bi rad bil živ, ko sem živ. Vstajenje v pomenu 'vstati od mrtvih' se mi zdi najbolj smiselno takrat, ko še živimo. Vstajenje je najbolj prakticirati takrat, ko ima to največji pomen - med življenjem samim. Takrat je pomembno ne (do)pustiti, da nas še žive pokoplje lastna nemoč oziroma ne pustiti, da nas omrtvičijo zamrznjeni deli (teles). Seveda, včasih ne zmoremo ali nočemo vedno znova vstati; težko je "/z/brati v steklene drobce vsak dan svoj razbiti obraz" (T. Pavček, Glagoli). Včasih je preprosto lažje živeti in umreti mrtev. Ja. Toda. Kot je lepo ubesedil Martin Luther King: "Nikdar ne bom mogel biti, kar bi moral biti, dokler vi ne boste, kar bi morali biti, vi pa nikdar ne boste mogli biti, kar bi morali biti, dokler jaz ne bom, kar bi moral biti". Povedano drugače: ko smo živi, to dovolimo tudi drugim okrog nas. Vstajenje je v resnici dovoljenje za življenje.

Eddie Vedder v pesmi Alive poje, da je še vedno živ, pa čeprav je živ. Oziroma prav zato. Tako vstajenje šteje.