osnovni stavek

Socialna omrežja bi bilo dobro zasnovati tako, da bi se ime avtorja objave pokazalo šele, ko bi človek objavo všečkal. Tako bi bolj kot všečkanje imena (socialno čohanje) postala pomembna vsebina, sem razmišljal pred časom.

Po dodatnem razmisleku je postalo jasno, da to ne bi kaj dosti pomagalo. Večino objav bi brez večjih težav prepoznali tudi, če ime avtorja ali njegova slika ne bi bila takoj vidna; nosijo namreč prepoznaven prstni, pardon, pisni odtis, ki ga sestavlja marsikaj (naš slog, znanje pravopisa, izbira besed, tem, ton, resnost, zgradba besedila ...). Najbolj pa osnovni stavek: zdi se namreč, da vse naše objave, vsi naši zapisi izvirajo iz ene osnovne misli in da so zgolj vedno nova variacija te misli. Drugačna, a ista. Če želimo razumeti sočloveka, razviti polno sočutje do njega, je ena najboljših poti razumeti ta osnovni stavek, ki ga izgovarja v vedno novih oblikah. Enako, če želimo spoznati sebe.

In enako, če želimo spoznati pisatelja ali pesnika, ki ga radi prebiramo. Ko namreč preberemo njegova oz. njena književna dela, lahko v njih počasi že prepoznavamo osnovni stavek, ki se bo v variacijah pojavljal spet in spet.

Danes se spominjamo Ivana Tavčarja - mineva sto let od njegove smrti 19. februarja 1923 (leto 2023 je zato razglašeno za leto Ivana Tavčarja). Kakšen je bil stavek, ki je določal njegova književna dela? O tem lahko razpravljamo, a eden izmed tistih, ki se pojavljajo pogosteje, je stavek iz njegove zgodnje novele Dona Klara (1871) »Pater Rodrigo, jaz sem živela, ker sem ljubila, in da sem ljubila, moram umreti!« dahne dona Klara tik pred svojo tragično smrtjo, ki jo je povzročila nesrečna ljubezen.

V tem stavku se skriva usodno Tavčarjevo spoznanje, ki se najbolj živo pokaže v znamenitem Cvetju v jeseni (1917): če bomo hoteli (za)živeti, bomo umrli. V Cvetju v jeseni se to zgodi fizično (smrt Mete) in duhovno (odvetnik Janez) takoj za tem, ko skušata Meta in Janez (za)živeti. Osnovno vprašanje glavnih Tavčarjevih junakov je zato: kako živeti, ne da bi to plačali s smrtjo? Kako živeti, ne da bi umrli?

V drugih variacijah in formah se pojavlja v vseh delih, tudi v najbolj znamenitem - Visoški kroniki.

Toliko. Ne dvomim, da bi vas veliko tole razmišljanje prepoznalo, tudi če ne bilo poleg mojega imena. Ne morem, ne znam iz svojega osnovnega stavka. 



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

empatičen in sočuten

Slika
Konec Tolkienovega fantazijskega romana Gospodar prstanov mnoge   oboževalce vznemirja z vprašanjem, na katerega je, tako se zdi, težko najti dober odgovor.   Hobita Frodo in Samo sta po vseh silnih preizkušnjah in težkih bojih, vkorakala v Goro Pogube -- brez kakršnih koli težav. Preprek. Nič ju ni pričakalo, nič oviralo! V kraju, v katerem bosta lahko končno uničila vsemogočni prstan, prstan, ki ga je diabolični Sauron skoval, da bi zavladal vsem (drugim prstanom), ju ne čaka strašna vojska. Niti skromna straža ne. Kako je mogoče, da Sauron ni zavaroval kraja, kjer je mogoče uničiti prstan, po katerem tako hlepi? Kako je lahko tako neumen?  Kratkoviden?  Včasih kot sopomenke uporabljamo tudi besede, ki to niso - izraz 'empatičen' se zadnje čase zelo pogosto uporablja kot sopomenko za 'sočuten' (ta označuje tako našo zmožnost prepoznati trpljenje kot potrebo po njegovem lajšanju ter odpor do povzročanja nepotrebne bolečine). Oni dan sem tako na eni od bolj branih splet
Preberite več

za trenutek odložiti delo

Slika
Nobena noč čarovnic se mi v otroških letih ni zdela niti približno tako strašljiva kot oddaja " Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo ". Radijska podoba nedeljskega popoldneva je bila namreč vedno tako spolirana, da je zbujala kurjo polt; kot jo zbujajo vse stvari, ki so tako harmonične in idilične, da se ni mogoče znebiti (mučnega) vtisa, da so takšne zgolj zato, da bi nekaj prikrile - nekaj, kar je lahko očitno, ne sme pa postati vidno. Kot je to, na primer, v prvovrstnih grozljivkah: najbolj napeto je, ko je zlo že očitno, ni pa še vidno (božič, srečna družina zbrana okrog polne mize, z radia se sliši žametni zimzelenček iz petdesetih, takrat pa na podstrešju nekaj zaškripa zacvili ... naj je slika še tako popolna - oziroma prav zato - vemo, da bo kmalu vse rdeče od krvi). Ni boljše maske, kot je popolnost. Kadar torej iščemo temo, ni treba daleč; poiščimo najbolj zloščene podobe tega sveta - za njimi se skriva. Kaj je očitno, a nevidno v nedeljski radijski oddaji &qu
Preberite več

sem vedel

Slika
Ko nam otroci padejo z dreves; ko se razkrije, da je politik, ki smo ga volili, korumpiran; ko nam sredi avtoceste zmanjka bencina; ko nas na sprehodu ujame dež; kadar nam tik pred oddajo pomembnega gradiva mrkne računalnik; ko po knjigi iz knjižnice polijemo juho; ko z novimi čevlji stopimo v blatno lužo ... ni tako težkega in tako nepredvidljivega položaja ali dogodka, ki ga na Slovenskem ne bi mogli pospremiti z " Vedel sem! "* Oziroma z bolj posredno varianto: " (A) sem ti rekel! "  Tako damo okolici jasno vedeti, da nas nič ne more presenetiti in da za nas ni nepredvidljivih dogodkov: ko bi nas ljudje bolj poslušali in upoštevali, se slabe stvari sploh ne bi dogajale. Svet bi bil bolj urejen in pravičen. Vendar. Naše napovedovanje dogodkov sproža določene zadrege in vprašanja, ki jih najlažje ubesedimo z vprašanjem: Kaj o nas pove dejstvo, da vemo, kaj slabega se (nam) bo zgodilo, pa tega ne preprečimo oziroma se temu ne izognemo? Na voljo imamo nekaj odgovoro
Preberite več