príden -dna

Danes nekaj malega o besedi, ki bi se na natečaju za najbolj slovensko besedo zlahka prebila pod sam vrh (če ne kar nanj), častno mesto pa bi morala zavzemati ne samo v muzeju slovenske osamosvojitve, temveč tudi v slovenskem etnološkem muzeju - takoj poleg kozolca, panjski končnic in Triglava. O besedi, ki je dober primer tega, kako je lahko v najsvetlejše zamaskirano najtemnejše. O besedi PRIDEN, slovenskem mentalnem kozolcu.

Kako pomemben je za za našo deželo pridevnik "priden", zgovorno potrjuje jumbo plakati, s katero so nas na skoraj vsakem vogalu bodrili med osamosvojitvijo; pod veliko sliko, na kateri so bile številne roke, je bilo napisano »Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti«. Vedeli smo: vse druge besede v tem stavku bi lahko pogrešali, le "pridnih" ne. Če bomo pridni, nam nihče nič ne more - pridni lahko premikamo gore. Kaj je tisto, zaradi česar se nam je "pridnost" zdela in se nam še zdi najboljši garancijski list tako naše sedanjosti kot naše prihodnosti?

V SSKJ sta pod "priden" zapisana dva pomena: priden je tisti, "ki rad, dosti dela", in priden je tisti, "ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve" - je torej ubogljiv in poslušen. Kateri pomen je tisti, ki nam je vlival pogum med osamosvajanjem in zaradi katerega se nam "priden" še danes zdi nepogrešljivi del slovenske kolektivne mentalitete? Dilema je lažna - oba. Prvi in drugi pomen sta v tem primeru kot čas in prostor; le na videz sta ločena, v resnici sta eno - dosti lahko delamo le, če smo ubogljivi in poslušni. Le kdo bi lahko dolgo opravljal premnogokrat naporna in dolgočasna dela, če ne bi bil poslušen? In v tem je (dodana) vrednost pridnih: niso samo poslušni, temveč tudi dosti delajo, in to prav zato, ker so - poslušni. Če si namreč samo poslušen, to lahko še vedno pomeni, da nič ne delaš, da si nekoristen. Če pa smo pridni, pa to pomeni, da je od naše poslušnosti tudi nekaj koristi - tako smo poslušni, da delamo. Kaj bi več? Sklep? Obe definiciji bi morali združiti v eno: priden je tisti, ki je tako vajen izpolnjevati dolžnosti, zahteve, da lahko samo še dosti dela.

In zdaj k bistvu - ni mogoče izpolnjevati dolžnosti, ki nam jih nalagajo drugi ali okoliščine, ne da bi se hkrati odrekali svojim željam in potrebam. To po navadi storimo v dveh primerih: prostovoljno, kadar želimo priskočiti na pomoč sočloveku v stiski in nam v imenu dobrega ni težko izpolniti zahtev, ki jih od nas terjajo trenutne razmere. Začasno moramo zatreti del svojih želja in potreb, da lahko pomagamo bližnjemu. V takem primeru bi pridevnik PRIDEN označeval najsvetlejše v nas. Bi. Problem je le, da ga za taka dejanja redko uporabljamo - takrat se nam zdijo primernejši pridevniki požrtvovalen, nesebičen, dobrosrčen. Zakaj? Iz preprostega razloga: PRIDEN uporabljamo, kadar se nekdo odreka svojim potrebam in željam, vendar pa je njegov edini višji cilj - izogniti se konfliktu. Pogosto torej za pridne označimo ljudi, ki so opravili naporno, monotono delo, se odrekli svojim potrebam in željam (sebe potisnili v ozadje), vendar pa slutimo, da pri tem niso izpolnili nobenega višjega cilja, niso sledili višjemu Dobremu - ta višji cilj je le izgovor, s katerim se slepijo in tolažijo. Slutimo, da so to storili zgolj zaradi tega, da bi se izognili slabi volji ali konfliktu ali pa da bi pridobili pohvalo nekoga, ki jim je pomemben (vse skupaj pa so pri sebi zavili v "višji cilj", na primer "Brez mene in mojega truda bi vse propadlo" ali "Ne smem biti sebičen!"). Taki ljudje so zato pogosto deležni kritike in odkritega posmeha - beseda priden je vse pogosteje oznaka za tiste, ki si ni upajo tvegati konflikta in se raje podredijo. Izraz pridne punčke pove vse.

Ta del, verjamem, že dobro poznate. O podpomenih pridevnika PRIDEN je bilo zadnjih nekaj letih prelitega veliko črnila. Tisto, o čemer si želim pisati, je del, ki se mi zdi še vedno premalo poznan. Spregledujemo namreč še temnejše plati te besede. Kaj v resnici pomeni, da se odrekamo svojim željam in potrebam, da lahko zadovoljimo potrebe drugega? Kaj v resnici pomeni privolitev v to, da se spremenimo v sredstvo za zadovoljevanje potreb drugega v imenu višjih ciljev (prav to je namreč vloga pridnih)? Zgoraj napisano je definicija zlorab. Ko pohvalimo ljudi, ker se odrekajo sebi in zadovoljujejo potrebe drugih zgolj zato, ker ne zmorejo konflikta, z "Res si priden/a!" ali "Kako si pa ti priden/a!", dejansko govorimo: "Hvala, ker se zlorabljaš sam od sebe in tega ni potrebno storiti nam!" Smo lahko bolj cinični?

Še nekaj. Kadar jih obsojamo, da so pridni zgolj zato, ker se želijo izogniti konfliktu, jim očitamo, da so reve. Šleve, slabiči, boječke in kar je še tega. Strahopetci, ki so se prodali. V italijanskem filmu Poštar (Il postino) je pretresljiv prizor, ki pove veliko o tej vrsti bojazljivosti, ki jim jo mečemo naprej. Občutljivi poštar Mario Ruoppolo nekoč na ribji tržnici opazi, kako bogatun neusmiljeno znižuje ceno za ribe. Ker kot sin revnega ribiča dobro ve, kako težko je preživeti otoškim ribičem, glasno protestira in ga pozove, naj vendar plača pošteno ceno. Že ta je nizka. Kaj stori bogatun? "Potem pa nič," reče in odide. Siromašni ribič je besen na Maria. "Brigaj se drugič zase, zaradi tebe sem ostal še brez tega bornega zaslužka!" Kaj stori Mario? Obmolkne. Povzdignil je glas, se izpostavil, tvegal konflikt, a kaj je to pomagalo? Manj kot nič. Le poslabšal je razmere. Ko se je nato utišal, tega ni storil, ker bi se bal konfliktov. Le utrudil se je biti človek, če citiram njegovega najljubšega pesnika Pabla Neruda. To je zgodba mnogih pridnih. Namesto da se sprašujemo, zakaj so tako strahopetni, da se raje zlorabljajo sami, bi se morali vprašati, kolikokrat so že zaman poskusili, da se jim zloraba samih sebe zdi najboljša rešitev? Kolikokrat je moral njihov glas povzročiti "manj kot nič", kolikokrat je moral iti neslišan, da so se utrudili biti človek? Smo zmožni slišati odgovor? Mečemo kamne v njih, ker tudi mi ne moremo slišati njihovega glasu?

Mario Ruppolo? Ne ostane tiho. Odloči se, da ne bo priden. Kot ponosni član komunistov se pridruži velikemu delavskemu shodu in povabljen je celo, da spregovori na govorniškem odru. Ravno ko se ponosen prebija proti odru, pridrvi vojska in brutalno razbije shod. Mario je le ena od številnih smrtnih žrtev. Njegov sin Pablo postane sirota, žena vdova. Oba sta si verjetno želela, da bi njun oče ostal priden.

Toliko o pridnih.