kúrba -e ž (ȗ)

Če lahko Prešernov dan štejemo za najpomembnejši slovenski praznik umetniške besede, je dan reformacije nedvomno največji praznik besede. Umetniške in neumetniške. Slavnostne in pocestne, meščanske in kmečke, desne in leve. Iz tlačanskega jezika so protestanti čez noč ustvarili moderen knjižni jezik, ki se lahko, med drugim, pobaha z 12. tiskanim prevodom Svetega pisma na svetu (prevedeno v sodobnosti razumljive primerjave: kot bi slovenska nogometna reprezentanca osvojila svetovno prvenstvo). Na tak dan torej ne opevamo samo rojstva modernega slovenskega jezika, temveč se spominjamo tudi, iz kakšnega brezna je bil povzdignjen. Če bi ne bilo protestantov (in pozneje razsvetljencev, Prešerna ...), je veliko vprašanje, ali ne bi naš ljubi jezik obstajal le še v znanstvenih člankih Slavistične revije in na izpitih iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Ob tem dnevu se je torej primerno vprašati: kaj so danes skrita brezna slovenskega jezika, ki bi si zaslužile več žarometov? Kje so?

Eno od takih brezen so nedvomno negativno čustveno zaznamovane slogovne besede oziroma po domače kletvice, psovke, zmerljivke, vulgarizmi ... Te besede smo odrinili nekam na rob, češ - niso naše (to, da nisi naš, pa je, kot vemo, v slovenskem prostoru najtežja fatva). Z veliko skrbjo gojimo ta mit in drug drugega prepričujemo, da so bile naše klene kletvice le "krščen matiček"; "naj te koklja brcne", "v uh' me piš", "pojdi se solit", "tristo kosmatih" in kar je še tega. V trenutkih slabosti priznavamo le, da kakšno ustvarimo tudi dandanes ("da bi te Hilda zaposlila", "naj ti Murko na poroki poje"). Žal so nas - ogorčeno potožimo komerkoli, ki nas je pripravljen poslušati - s primitivnim besediščem okužili naši južni bratje in sestre iz nekdanje širše domovine. Če ne, bi še vedno drug drugemu želeli le, naj ga koklja brce. Aneda?

Mit? Mit. Poruši ga že preprost pogled v slovenske slovarje iz 18. in 19. stoletja. "Jeba*č", "kur*ec", "piz*da/pičk*a" in vse njihove izpeljave so v slovenskem jeziku zapisane že v številnih slovarjih iz prejšnjih stoletij (Gutsman, Murko, Pleteršnik, Janežič ...). Torej še preden so nas lahko bratje okužili s kratkimi spolnoorganskimi potopisi. Za primer si poglejmo le besed "kur*ec", menda eklatanten primer nesrečne dediščine iz nekdanje države. Že hiter pogled v etimološki slovar nam bo razodel, da izraz izvira iz poimenovanja za petelina. Njegovo družici še danes rečemo "kura", medtem ko južnjaki govorijo kokoš. Od kod torej "kur*ec", če je naš? Da nismo morda mi okužili njih?

Priznajmo si: južne sestre in bratje nimajo nič s tem. So le priljubljena tarča naših kolektivnih projekcij. Nekako jih imamo na piki. Ne verjamete? Poglejmo si le, kako vzhičeni smo, kadar kakšen tujec iz zahodne sfere spregovori kakšno slovensko besedo. Ovacijam in pohvalam ni konca. Ko pa južne sestre in bratje naredijo kakšno napako v sklanjatvi, mrščimo obrvi, zmajujemo z glavo in se hlinjeno čudimo, "kako to, da živi pri nas že nekaj let, pa še vedno ne zna slovensko". Tako kot vse zahodno avtomatično idealiziramo tako vzhodno avtomatično minimaliziramo.

Pustimo sociolingvistične analize in se vrnimo k zaznamovanim besedam. Naše ali ne, v slovenskem jeziku igrajo pomembnejšo vlogo, kot si morda mislimo. Sledimo nauku reformacije in poskusimo tudi v najbolj neznatnem delu jezika videti mogočno silo: če je bil nekdaj obroben tlačanski jezik zmožen prevesti Biblijo, ali je mogoče, da se tudi v teh prostaških beseda skriva neopazna moč? Ostanimo kar pri nesrečnem "kurc*u" in se posvetimo ženskemu paru - kuri (seveda, tudi ti jezikovni prispevki želijo prispevati k uravnoteženosti). Se je tudi iz 'kure' razvilo kaj podobno spotakljivega? O, da. Kur*ba. Izraz, ki ga SSKJ označuje kot vulgarizem, sopomenko za prostitutko in vlačugo. Tako kot kur*ec označuje moški spolni organ, naj bi tudi kur*ba ženskega. Toda ali je to vse? V poljskem jeziku je uporaba izraza kur*ba skorajda neomejena - uporabimo ga lahko za opis skorajda vseh (negativnih) čustvenih stanj in stvari. Je slovenski jezik kaj manj kreativen? Ne. V nižjem pogovornem jeziku ima "kur*ba" mnoge podpomene. V najširšem pomenu besede negativno označuje vsako 'žensko, ki si dovoli biti ženska' (si dovoli, na primer, šminkati, privlačno obleči) v ožjem pa vsako 'samsko žensko, ki si drzne govoriti s poročenim možem'. Kar nekaj pomenov pa je skritih globoko pod površjem. O teh bi govoril. 

Poglejmo si ob tem prazničnem dnevu primer (a le enega: svečanega vzdušja ne smemo pokvariti, pa naj nas vodijo še tako privzdignjeni dobri nameni). Zasledil sem ga, ko sem nekoč v mladih letih (nepooblaščeno) vlekel na ušesa pogovor poročenih žena o njihovih možeh. Ta pogovor je imel tipično strukturo, ki sem jo nato prepoznal še nekajkrat, zato sumim, da moja izkušnja ni tako individualna in izjemna, kot se morda zdi. In da jo lahko posplošimo (če ne, prosim sporočite - bom korigiral in dodal ustrezne opombe). Skratka, sprva so si dale duška - o svojem možu le najslabše je bilo vodilo. Pijanec, babjek, lenuh, nasilnež ... Da ne dolgovezim: opis gospoda Kocmurja v prvem poglavju romana Ptički brez gnezda Frana Milčinskega je eksemplaričen primer takega opisa. Ni dobre besede, ki bi jo bilo mogoče najti za duhovne ubožce, s katerimi so poročene. Toda. Ko se je pogovor bližal koncu in je bilo jasno, da so se oženile z najslabšim primerkom moške vrste (ki tudi sicer slovi kot nekaj najslabše možnega), je sledil nenaden zasuk.

"A veš, da se je okrog moj'ga zadnjič vrtela una kurba?" je nenadoma rekla ena od njih.

"Katera?!" so ogorčeno vzkliknile v enem glasu.

"Kaj katera! Saj veš katera."

In vsem se je zdelo jasno, katera. Tudi meni. Tista, ki si tudi imena ne zasluži. Nesrečna invalidna ženska, ki je zaradi telesne pohabe ostala samska, nato pa služila kot priročna družbena tarča.

Sledilo je novo obkladanje s pridevniki najslabše vrste: še za kanec, če je to mogoče, slabšimi, kot so jih bili prej deležni njihovi možje. Kaj v tem primeru pomeni kurba? Ne, ni bila prostitutka, z njenim možem se je, osamljena kot je bila, le na kratko zaklepetala pred vhodom v lokalno trgovino. Kurba v tem primeru označuje nekoga, ki je obupno slabši od nas in nam grozi s tem, da bi nam bo ukradel oziroma vzel najslabše, kar imamo. Označuje položaj, ki je še za stopničko pod najslabšim možnim. Brezno, ki je pod drugimi brezni. Tako brezno, da vsa druga brezna zaradi njega nenadoma postanejo dragocena, tako kot so ti nesrečni možje postali dragoceni za svoje žene takoj, ko se je omenilo tisto nesrečno "kurbo".

Je to edini tak izraz? Ne. Kar nekaj jih je še. Omenimo le izraz ilegalni emigrant, ki označuje podobno družbeno dno kot kur*ba: leno in nesposobno osebi, ki je k nam prišla, da bi parazitirala na socialni podpori, hkrati pa bo nam, pridnim in delovnim, z lahkoto ukradla delovno mesto, na katerem nas zgolj izkoriščajo.

Česa si želim ob dnevu reformacije? Da bi se nekoč pojavili reformatorji, ki bi tudi v "človeških breznih" prepoznali tako lepoto in zmožnosti, kot so jo protestantski reformatorji v obrobnem tlačanskem jeziku. Da bi vrednost prepoznali tudi v "kurbah" - vsemu, kar daje vrednost najslabšim in najslabšemu med nami in v nas, a mu tega nikoli ne priznamo. Oziroma si ne priznamo.

To bi bila nova reformacija. Človeška reformacija.