SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

Če lahko Prešernov dan štejemo za najpomembnejši slovenski praznik umetniške besede, je dan reformacije nedvomno največji praznik besede. Umetniške in neumetniške. Slavnostne in pocestne, meščanske in kmečke, desne in leve. Iz tlačanskega jezika so protestanti čez noč ustvarili moderen knjižni jezik, ki se lahko, med drugim, pobaha z 12. tiskanim prevodom Svetega pisma na svetu (prevedeno v sodobnosti razumljive primerjave: kot bi slovenska nogometna reprezentanca osvojila svetovno prvenstvo). Na tak dan torej ne opevamo samo rojstva modernega slovenskega jezika, temveč se spominjamo tudi, iz kakšnega brezna je bil povzdignjen. Če bi ne bilo protestantov (in pozneje razsvetljencev, Prešerna ...), je veliko vprašanje, ali ne bi naš ljubi jezik obstajal le še v znanstvenih člankih Slavistične revije in na izpitih iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Ob tem dnevu se je torej primerno vprašati: kaj so danes skrita brezna slovenskega jezika, ki bi si zaslužile več žarometov? Kje so? E

 Danes k še enemu nenavadnemu pojavu iz sveta besed. Nedolgo tega smo spoznali t. i. besedne jokerje: besede, ki jih lahko uporabimo skorajda kadarkoli, kjerkoli in za karkoli. Ugotovili smo, da nam zlasti nam pridejo prav, kadar se želimo elegantno izogniti tako laganju kot resnicoljubnosti (kadar si torej želimo zlagati resnico). Ali želimo ustreči vsem. Na pridevnik "zanimiv", na primer, lahko računamo vselej, kadar nas bližnji ali pomembni ljudje povprašajo, kakšno se nam zdi njihovo umetniški opus, mi pa jim ne želimo prizadeti. Tudi obupna dela so zanimiva, kaj ni res? Vprašanje, ki se postavlja samo od sebe, je: Če obstajajo besede, s katerimi lahko hkrati označimo različne pomene, ali torej obstaja tudi pomen oz. tema, ki jo lahko označimo z različnimi besedami? Obstaja. Pravzaprav, obstajata. Spolnost in nasilje. O njiju lahko govorimo z zelo različnimi besedami (z vsemi, pravzaprav), pa ne bodo ljudje niti za trenutek podvomili, o čem dejansko govorimo. Ne verjamete

Danes nekaj malega o besedi, ki bi se na natečaju za najbolj slovensko besedo zlahka prebila pod sam vrh (če ne kar nanj), častno mesto pa bi morala zavzemati ne samo v muzeju slovenske osamosvojitve, temveč tudi v slovenskem etnološkem muzeju - takoj poleg kozolca, panjski končnic in Triglava. O besedi, ki je dober primer tega, kako je lahko v najsvetlejše zamaskirano najtemnejše. O besedi PRIDEN, slovenskem mentalnem kozolcu. Kako pomemben je za za našo deželo pridevnik "priden", zgovorno potrjuje jumbo plakati, s katero so nas na skoraj vsakem vogalu bodrili med osamosvojitvijo; pod veliko sliko, na kateri so bile številne roke, je bilo napisano »Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati samostojne prihodnosti«. Vedeli smo: vse druge besede v tem stavku bi lahko pogrešali, le "pridnih" ne. Če bomo pridni, nam nihče nič ne more - pridni lahko premikamo gore. Kaj je tisto, zaradi česar se nam je "pridnost" zdela in se nam še zdi najboljši garancijs