Zakaj ni povedal/a prej?

Kaj v resnici sprašujemo, ko sprašujemo žrtve zlorab, zakaj niso o zlorabi spregovorile že prej, zakaj so potrebovale toliko časa? 

Ker so (spolne) zlorabe praviloma zgodijo znotraj poznanega kroga (družina, prijatelji, znanci, sodelavci), veliko žrtev zlorabe sprva ne more dojeti kot zlorabe. V tem se skriva prefinjena manipulacija, ki lahko dolgo ostaja prikrita tudi žrtvi; ta zločina ne zmore pripisati samo napadalcu, saj je zločin neločljivo povezan s čustveno vezjo, ki jo ima z njim (darila, pokloni, prijaznost, očarljivost, zaupnost, so v napačnih rokah pogubno orodje). Če bi jo napadel neznanec, bi napad lahko prepoznala kot napad, tako pa zlorabo dojema kot odnos; odnos, ki ga ponotranji kot sodelovanje. To vedo tudi napadalci, in to s pridom izkoriščajo - vračajo se k žrtvi in zlorabo tako še bolj spreminjajo v "sodelovanje".

To žal vedo tudi tisti, ki se jim žrtev zaupa, in je zaradi lastne bolečine, ranjenosti, niso zmožni slišati; branijo se tako, da jo spomnijo na "sodelovanje ("Kaj sta pa imela?, "Gotovo si ga s čim izzivala!" ...) in s tem zlahka utišajo. In tu je kleč: žrtev nič bolj ne utiša, nič bolj ne stre kot dvom, zanikanje in bolečina bližnjih. Zavedajo se, da bi z molkom morda rešile sebe, a bi trpeli drugi. Zato molčijo; če bi spregovorile, bi trpeli bližnji - tisti, ki bo jo morali varovati. Ko molčijo, molčijo, da bi omejile krog trpečih. Zakaj torej ni povedala prej? Ker ni hotela, da bi trpeli še drugi. Mi.

Preprosto je: tisti, ki (se) sprašuje, zakaj ni povedala prej, zakaj se je vrnila in podobno, ne razume, kako deluje sram in kako podlo to izkoriščajo spolni predatorji. Ali pa pri tem celo sodeluje in - tako kot predatorji - izkorišča močan sram, ki ga čuti žrtev.

V medijih se pogosto širi predsodek, da mnogi, ki so bili zlorabljeni, tudi sami zlorabljajo, ko odrastejo. Ne, ne zlorabljajo, ker so bili zlorabljeni - zlorabljajo, ker tega nikomur niso mogli povedati.

Ko se torej sprašujemo, zakaj ni povedala prej, se v resnici sprašujemo, zakaj nam ni mogla zaupati. Ko se sprašujemo, zakaj ni povedala prej, se sprašujemo, zakaj v nas ni prepoznala podpore, ki jo je iskala. Ko se sprašujemo, zakaj ni povedala prej, se sprašujemo, kako smo sodelovali v zaroti molka. Ko se sprašujemo, zakaj ni povedala prej, se sprašujemo, kje smo bili. Če to sprašujemo žrtev, pa - ne sprenevedajmo se - je ničesar ne sprašujemo. Le utišati jo skušamo.

P. S.

Če vas zanima, na kak odziv naletijo iskrene izpovedi o zlorabi, priporočam odlomek iz filma Festen; v njem najstarejši sin, na očetovem šestdesetem rojstnem dnevu, med slavnostnim govorom razkrije zlorabo. Kaj se zgodi? Kar se po navadi.


https://www.youtube.com/watch?v=BqlWIKwC2PE 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

empatičen in sočuten

Slika
Konec Tolkienovega fantazijskega romana Gospodar prstanov mnoge   oboževalce vznemirja z vprašanjem, na katerega je, tako se zdi, težko najti dober odgovor.   Hobita Frodo in Samo sta po vseh silnih preizkušnjah in težkih bojih, vkorakala v Goro Pogube -- brez kakršnih koli težav. Preprek. Nič ju ni pričakalo, nič oviralo! V kraju, v katerem bosta lahko končno uničila vsemogočni prstan, prstan, ki ga je diabolični Sauron skoval, da bi zavladal vsem (drugim prstanom), ju ne čaka strašna vojska. Niti skromna straža ne. Kako je mogoče, da Sauron ni zavaroval kraja, kjer je mogoče uničiti prstan, po katerem tako hlepi? Kako je lahko tako neumen?  Kratkoviden?  Včasih kot sopomenke uporabljamo tudi besede, ki to niso - izraz 'empatičen' se zadnje čase zelo pogosto uporablja kot sopomenko za 'sočuten' (ta označuje tako našo zmožnost prepoznati trpljenje kot potrebo po njegovem lajšanju ter odpor do povzročanja nepotrebne bolečine). Oni dan sem tako na eni od bolj branih splet
Preberite več

za trenutek odložiti delo

Slika
Nobena noč čarovnic se mi v otroških letih ni zdela niti približno tako strašljiva kot oddaja " Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo ". Radijska podoba nedeljskega popoldneva je bila namreč vedno tako spolirana, da je zbujala kurjo polt; kot jo zbujajo vse stvari, ki so tako harmonične in idilične, da se ni mogoče znebiti (mučnega) vtisa, da so takšne zgolj zato, da bi nekaj prikrile - nekaj, kar je lahko očitno, ne sme pa postati vidno. Kot je to, na primer, v prvovrstnih grozljivkah: najbolj napeto je, ko je zlo že očitno, ni pa še vidno (božič, srečna družina zbrana okrog polne mize, z radia se sliši žametni zimzelenček iz petdesetih, takrat pa na podstrešju nekaj zaškripa zacvili ... naj je slika še tako popolna - oziroma prav zato - vemo, da bo kmalu vse rdeče od krvi). Ni boljše maske, kot je popolnost. Kadar torej iščemo temo, ni treba daleč; poiščimo najbolj zloščene podobe tega sveta - za njimi se skriva. Kaj je očitno, a nevidno v nedeljski radijski oddaji &qu
Preberite več

sem vedel

Slika
Ko nam otroci padejo z dreves; ko se razkrije, da je politik, ki smo ga volili, korumpiran; ko nam sredi avtoceste zmanjka bencina; ko nas na sprehodu ujame dež; kadar nam tik pred oddajo pomembnega gradiva mrkne računalnik; ko po knjigi iz knjižnice polijemo juho; ko z novimi čevlji stopimo v blatno lužo ... ni tako težkega in tako nepredvidljivega položaja ali dogodka, ki ga na Slovenskem ne bi mogli pospremiti z " Vedel sem! "* Oziroma z bolj posredno varianto: " (A) sem ti rekel! "  Tako damo okolici jasno vedeti, da nas nič ne more presenetiti in da za nas ni nepredvidljivih dogodkov: ko bi nas ljudje bolj poslušali in upoštevali, se slabe stvari sploh ne bi dogajale. Svet bi bil bolj urejen in pravičen. Vendar. Naše napovedovanje dogodkov sproža določene zadrege in vprašanja, ki jih najlažje ubesedimo z vprašanjem: Kaj o nas pove dejstvo, da vemo, kaj slabega se (nam) bo zgodilo, pa tega ne preprečimo oziroma se temu ne izognemo? Na voljo imamo nekaj odgovoro
Preberite več