SRAM IN PONOS (zrcalne besede)

Danes nekaj o zrcalnih besedah; tistih besedah, za katere se na prvi pogled zdi, da so protipomenke, dejansko pa predstavljajo le dve plati istega kovanca. (Razen če so - a tega res ni bi odpiral na tem mestu - protipomenke samo podvrsta sopomenk.)

A najpoprej nekaj besed o besedi, o kateri ni možno nič reči, hkrati pa je nemogoče molčati - o sramu. Ne le zamotan občutek, tudi zamotana beseda je. Prva težava, na katero je treba opozoriti, je, da SRAM ni sopomenka besedi KRIVDA: krivimo se, kadar smo se vedli neprimerno, sramujemo pa se, kadar se imamo za neprimerne. Krivda se torej nanaša na naša dejanja, misli, sram pa na nas same. Kadar smo krivi, razmišljamo "Tega ne bi smel narediti!", ko se sramujemo, pa "Tak ne bi smel biti!", "Tak, kot sem, me ne bi smelo biti!" ali, v najtežjih oblikah, celo "Ne bi me smelo biti!" Nič čudnega torej, da je sram čutenje, ki si ga najtežje priznamo; če je le mogoče, ga v sebi zamaskiramo v kaj drugega. Ne obsojajmo: če bi nas sram oblil nenadoma in v celoti, bi bilo ogroženo marsikatero življenje. To je dejstvo, ki ga spregledujejo vsi, ki se sprašujejo, zakaj nekateri potrebujejo toliko časa, da spregovorijo o zlorabi.  Ko gre za sram, se Matrica neha: večina bi raje kot modro pilulo prebujenja, vzela rdečo pilulo pozabe. 

To je sram. 

Zrcalna podoba SRAM-u je PONOS: občutek, da imam tak, kot sem, še posebno pravico biti (mimogrede: medtem ko je sram zadnja postaje naše nečloveškosti, pelje ponos še nekaj postaj naprej - v prevzetnost, domišljavost, napuh). Od česa je torej odvisno, ali bomo čutili SRAM ali PONOS? Zelo preprosto: od okolja, v katerem smo. Okoliščine so tiste, bodo določale, v katero podobo kovanca bomo zrli.

Zgodba. Med drugo svetovno vojno so nemški vojaki 101. rezervnega bataljona prejeli ukaz, naj pobijejo romske in judovske otroke na območju Lodža. Večina je povelje izpolnila brez vidnih zadržkov - v na poljskih ulicah, v bolnišnicah in šolah so pobili triinosemdeset tisoč ljudi. Le manjšina tega ni zmogla. Kaj so čutili? Sram! A ne zaradi morilskega divjanja svojih vojnih tovarišev, temveč ker niso imeli moči, da bi pobijali. Obdolževali so se, da so s svojo nesposobnostjo ošibili bataljon in da so ogrozili uspeh "operacije". Tisti, ki so lahko izpolnili ukaz, pa so zaradi tega čutili ponos. 

SRAM se je spremenil v PONOS (in obratno) v trenutku, ko se je spremenilo okolje; ko je leta 1945 postalo jasno, kako zavržna ideja je nacizem in kakšne strahote so se dogajale v njegovem imenu, so tisti, ki niso mogli sodelovati v vojnih strahotah, začutili ponos. Tisti, ki so sodelovali, pa so začutili sram. Če so si to seveda lahko dovolili (glej zgoraj). 

Guiseppe de La Roquette, italijanski orožnik, leta 1920 prav tako ni mogel izpolniti ukaza: streljati bi moral na stavkajoče delavce, a je popolnoma odpovedal. "Ko sem dojel, da bodo streljali, sem pozelenel, poscal sem se v hlače, pobesil sem puško" (oba primera sta iz knjige Borisa Cyrulnika "Sram: Če povem, bom umrl": Modrijan, 2012). Guiseppovo hčerko Felie je bilo očeta sram, a ko je kot zgodovinarka čez leta brala poročilo nemškega oficirja o poboju štiristo romskih Judov (lastnoročno jih je postrelil, da bi maščeval smrt svojih tovarišev), je nenadoma ob spominu na očeta začutila ponos: "Odtlej sem hvaležna očetu, da se je poscal v hlače in se z vsem svojim bitjem uprl ubijanju sebi podobnih." 

Ko nas je torej sram, ne smemo pozabiti - če bi bile okoliščine drugačne, bi lahko bili ponosni. In ko smo ponosni, se je prav tako dobro spomniti: v spremenjenih okoliščinah bi nas lahko bilo pošteno sram. Samo ena dodana informacija lahko spremeni vse. Če ne verjamete meni - vprašajte Ojdipa. Včasih je meja tenka. Ne znam povedati, kako zelo.

Za konec: ko bo nekoga zelo sram, ne pozabimo, da smo tudi mi okoliščina, ki lahko vpliva na to, kje poteka ta tenka meja.