SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

Kaj v resnici sprašujemo, ko sprašujemo žrtve zlorab, zakaj niso o zlorabi spregovorile že prej, zakaj so potrebovale toliko časa?  Ker so (spolne) zlorabe praviloma zgodijo znotraj poznanega kroga (družina, prijatelji, znanci, sodelavci), veliko žrtev zlorabe sprva ne more dojeti kot zlorabe. V tem se skriva prefinjena manipulacija, ki lahko dolgo ostaja prikrita tudi žrtvi; ta zločina ne zmore pripisati samo napadalcu, saj je zločin neločljivo povezan s čustveno vezjo, ki jo ima z njim (darila, pokloni, prijaznost, očarljivost, zaupnost, so v napačnih rokah pogubno orodje). Če bi jo napadel neznanec, bi napad lahko prepoznala kot napad, tako pa zlorabo dojema kot odnos; odnos, ki ga ponotranji kot sodelovanje. To vedo tudi napadalci, in to s pridom izkoriščajo - vračajo se k žrtvi in zlorabo tako še bolj spreminjajo v "sodelovanje". To žal vedo tudi tisti, ki se jim žrtev zaupa, in je zaradi lastne bolečine, ranjenosti, niso zmožni slišati; branijo se tako, da jo spomnijo n

Danes nekaj o zrcalnih besedah; tistih besedah, za katere se na prvi pogled zdi, da so protipomenke, dejansko pa predstavljajo le dve plati istega kovanca. (Razen če so - a tega res ni bi odpiral na tem mestu - protipomenke samo podvrsta sopomenk.) A najpoprej nekaj besed o besedi, o kateri ni možno nič reči, hkrati pa je nemogoče molčati - o sramu. Ne le zamotan občutek, tudi zamotana beseda je. Prva težava, na katero je treba opozoriti, je, da SRAM ni sopomenka besedi KRIVDA: krivimo se, kadar smo se vedli neprimerno, sramujemo pa se, kadar se imamo za neprimerne. Krivda se torej nanaša na naša dejanja, misli, sram pa na nas same. Kadar smo krivi, razmišljamo "Tega ne bi smel narediti!", ko se sramujemo, pa "Tak ne bi smel biti!", "Tak, kot sem, me ne bi smelo biti!" ali, v najtežjih oblikah, celo "Ne bi me smelo biti!" Nič čudnega torej, da je sram čutenje, ki si ga najtežje priznamo; če je le mogoče, ga v sebi zamaskiramo v kaj drugega. Ne ob

Še naprej sledim vašim prošnjam, naj bodo prispevki o lepotah našega maternega jezika kar se da uporabni. Tale se bo morda - vsaj na začetku - zdel sila nepraktičen, tvegam celo, da ga kdo označi kot filozofiranje (kar je na Slovenskem skoraj fatva). A če stisnete zobe in zdržite do konca, boste morali priznati, da je bil le malokateri prispevek o jeziku, ki ste ga prebrali do zdaj, tako življenjsko uporaben. Kajti - kaj je bolj uporabno kot znanje, s katerim si lahko rešite celo kožo? Ali glavo? Tokrat bomo govorili o besedah, ki jih lahko označimo kot opozorilni strel. Med najbolj zanimive besede sodijo besede z absolutnim pomenom: NIKOLI, VEDNO, VEČNO, NIČ, VSE, NESKONČNO ... Zdi se nam, da vemo, kaj pomenijo (v SSKJ in drugih slovarjih je pomen do potankosti razložen), a to le je iluzija, saj - prosto po Kantu - ne moremo dojeti ničesar, kar se godi zunaj časa in prostora. Te besede pa označujejo ravno to, kar čas in prostor presega. Ne, ne moremo jih resnično dojeti. To je pač mis