KRIZA SREDNJIH LET

Ko v slovenskem jeziku uporabljamo stalno besedno zvezo KRIZA SREDNJIH LET, jo praviloma uporabimo za ljudi 40+, ki zaradi nezadovoljstva s svojim (praznim) življenjem začnejo spreminjati svoje vzorce razmišljanja in delovanja. Kadar okolica te spremembe označi s krizo srednjih let, to po navadi pomeni, da te spremembe doživlja kot negativne: nepotrebne, odvečne, otročje, v neskladju s tem, kako naj bi človek v teh letih deloval (nedostojanstvene, torej). V ožjem pomenu besede besedna zveza etiketira vse, ki po štiridesetem skušajo izpolniti neizživete otroške sanje ali želje - "Lej ga, no! A si ga videl? A ni smešen?"

Na kratko - okolica odraslega posameznika, ki se želi spremeniti, nemalokrat doživlja kot psa v cerkvi: v najboljšem primeru zavija z očmi in potrpežljivo čaka, da ga bo minilo, v najslabšem pa skuša nesrečniku pomagati, da bi se vrnil, kamor po njenem mnenju sodi.

Sicer pa to ni nič novega; z besedno zvezo KRIZA SREDNJIH LET se zgolj krepi sporočilo, ki ga že dobro poznamo - verjetno se vsi spomnimo, s kakšnim strahom je okolica sprejela naše nemirno iskanje in samospraševanje o tem, kdo smo in kam gremo, ki smo ga doživljali v najstniških letih. Izraz PUBERTETA ima tako v vsakdanjem slovenskem jeziku zelo podoben pomen kot KRIZA SREDNJIH LETIH ('človek, ki se išče, je naporen za okolico') - le da je namenjen mlajši populaciji. Okolica odvrže rokavice, ko s samim sabo ali svojim življenjem postane nezadovoljen starejši človek - takrat to odpravi z direktnim verbalnim aperkatom "Na stara leta se mu je poslabšalo/zmešalo". 

Kaj torej na Slovenskem storiti, če se želimo izogniti graji in obsojanju okolice, kadar se želimo osebnostno spremeniti? Kako doseči, da bi naše spremembe okolica podprla? Preprosto: zbolimo. Za rakom ali kakšno drugo težko boleznijo. Zastavek na tej ruleti, je jasen: če bomo imeli srečo in preboleli, potem si lahko kupimo motor, začnemo učiti igrati na violončelo, odidemo na eksotično potovanje, vpišemo nov študij, zavržemo staro garderobo - karkoli, okolica nas bo pričakala z rdečo preprogo, fanfarami in aplavzom; naše spremembe ne bo več doživljala kot KRIZO SREDNJIH LET, ampak duhovno prebujenje. Namesto zbadanja in posmeha nas bodo pričakali intervjuji v alternativnih revijah. 

Tisto, kar se sprašujem, je - ali (si) lahko v slovenski družbi dovolimo spremembe, ne da bi poprej težko zboleli? Lahko to preskočimo? Zdi se mi namreč, da je iskanje podpore za spremembe pogostejši vzrok za težke bolezni, kot si upamo priznati. Da so ljudje pogosto bolj pripravljeni tvegati smrt kot izgubo podpore bližnjih. Lahko to spremenimo?



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

empatičen in sočuten

Slika
Konec Tolkienovega fantazijskega romana Gospodar prstanov mnoge   oboževalce vznemirja z vprašanjem, na katerega je, tako se zdi, težko najti dober odgovor.   Hobita Frodo in Samo sta po vseh silnih preizkušnjah in težkih bojih, vkorakala v Goro Pogube -- brez kakršnih koli težav. Preprek. Nič ju ni pričakalo, nič oviralo! V kraju, v katerem bosta lahko končno uničila vsemogočni prstan, prstan, ki ga je diabolični Sauron skoval, da bi zavladal vsem (drugim prstanom), ju ne čaka strašna vojska. Niti skromna straža ne. Kako je mogoče, da Sauron ni zavaroval kraja, kjer je mogoče uničiti prstan, po katerem tako hlepi? Kako je lahko tako neumen?  Kratkoviden?  Včasih kot sopomenke uporabljamo tudi besede, ki to niso - izraz 'empatičen' se zadnje čase zelo pogosto uporablja kot sopomenko za 'sočuten' (ta označuje tako našo zmožnost prepoznati trpljenje kot potrebo po njegovem lajšanju ter odpor do povzročanja nepotrebne bolečine). Oni dan sem tako na eni od bolj branih splet
Preberite več

za trenutek odložiti delo

Slika
Nobena noč čarovnic se mi v otroških letih ni zdela niti približno tako strašljiva kot oddaja " Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo ". Radijska podoba nedeljskega popoldneva je bila namreč vedno tako spolirana, da je zbujala kurjo polt; kot jo zbujajo vse stvari, ki so tako harmonične in idilične, da se ni mogoče znebiti (mučnega) vtisa, da so takšne zgolj zato, da bi nekaj prikrile - nekaj, kar je lahko očitno, ne sme pa postati vidno. Kot je to, na primer, v prvovrstnih grozljivkah: najbolj napeto je, ko je zlo že očitno, ni pa še vidno (božič, srečna družina zbrana okrog polne mize, z radia se sliši žametni zimzelenček iz petdesetih, takrat pa na podstrešju nekaj zaškripa zacvili ... naj je slika še tako popolna - oziroma prav zato - vemo, da bo kmalu vse rdeče od krvi). Ni boljše maske, kot je popolnost. Kadar torej iščemo temo, ni treba daleč; poiščimo najbolj zloščene podobe tega sveta - za njimi se skriva. Kaj je očitno, a nevidno v nedeljski radijski oddaji &qu
Preberite več

sem vedel

Slika
Ko nam otroci padejo z dreves; ko se razkrije, da je politik, ki smo ga volili, korumpiran; ko nam sredi avtoceste zmanjka bencina; ko nas na sprehodu ujame dež; kadar nam tik pred oddajo pomembnega gradiva mrkne računalnik; ko po knjigi iz knjižnice polijemo juho; ko z novimi čevlji stopimo v blatno lužo ... ni tako težkega in tako nepredvidljivega položaja ali dogodka, ki ga na Slovenskem ne bi mogli pospremiti z " Vedel sem! "* Oziroma z bolj posredno varianto: " (A) sem ti rekel! "  Tako damo okolici jasno vedeti, da nas nič ne more presenetiti in da za nas ni nepredvidljivih dogodkov: ko bi nas ljudje bolj poslušali in upoštevali, se slabe stvari sploh ne bi dogajale. Svet bi bil bolj urejen in pravičen. Vendar. Naše napovedovanje dogodkov sproža določene zadrege in vprašanja, ki jih najlažje ubesedimo z vprašanjem: Kaj o nas pove dejstvo, da vemo, kaj slabega se (nam) bo zgodilo, pa tega ne preprečimo oziroma se temu ne izognemo? Na voljo imamo nekaj odgovoro
Preberite več