SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

 Zdi se, da je Islandce doletela dvojna sreča: prvič, Drakulo Brama Stokerja (1897) so lahko brali že tri leta po izidu te legendarne grozljivke, saj jo je v domači jezik pod naslovom Moči teme (Makt Myrkranna) prevedel Valdimar Ásmundsson. In drugič: dobrih sto let pozneje, leta 2014, je nizozemski avtor in zgodovinar Hans Corneel de Roos ugotovil, da se islandski prevod Drakule močno razlikuje od izvirnika: številni literarni liki nosijo drugačna imena, besedilo je krajše, zgradba zgodbe je spremenjena, prav tako pa je islandska različica, khm, bolj mesena. Zakaj bi to bila sreča? Preprosto: "prevod" velja za (slogovno) boljšega. Medtem ko je v originalu kar nekaj mrtvih rokavov, velja islandski prevod za bolj jedrnat in tekoč, odvečni prizori, ki ne prispevajo k zgodbi, pa so izbrisani. O taki sreči si lahko mislimo, kar hočemo, sam pa bi rad opozoril na nekaj drugega: potreba po tem, da izboljšamo izvorno delo, teorijo ali idejo - recimo temu Ásmundssonov gen - je močno p...

Fraze niso zanimive samo z jezikovnega vidika, pogosto nosijo tudi psihološko, moralno in družbeno sporočilo. To pa je lahko - glede na to, kdaj, kako, komu in zakaj so izrečene - bodisi korenček bodisi palica.  Nazoren primer je fraza, pri kateri lahko deloma ločimo med žensko in moško obliko: "Kaj se delaš lepo!" oziroma "Nehaj se delati finega!" Razumeti jo je mogoče na dva načina: kadar želimo koga opozoriti, da pretirano slepomiši, je ta fraza lahko razumljena kot legitimna kritika neiskrenega vedenja in poziv k večji pristnosti. A po moji izkušnji je ta fraza pogosteje uporabljena za manj plemenite namene, in sicer za prefinjeno obliko nadzora, poniževanja in (družbenega) discipliniranja. Sporočevalec si s to frazo vzame moralno pravico, da nas označi za manipulativno spako (izdajamo se za nekaj, kar nismo), sebe pa za moralnega pokončneža, ki je spregledal našo pravo nrav in nam ponuja možnost tako za kesanje kot poboljšanje. Njegov cilje je spraviti nas, pre...