SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

Zmožnost hkratnega verovanja v dvoje ali več nasprotujočih si idej, ne da bi to povzročilo notranji konflikt ali nelagodje, je George Orwell v romanu 1984 poimenoval dvomišljenje, tj. »govoriti namerne laži, pa resnično verjeti vanje«. Kot človeku, ki je živel v prvi polovici 20. stoletja, mu primerov seveda ni manjkalo: totalitarni režimi tistega časa so od slehernika zahtevali, da je, dobesedno čez noč, spremenil svoje razmišljanje za 180 stopinj ali pa sočasno verjel v kontradiktorne ideje.  A zmotno bi bilo verjeti, da so brezumja, kot je bilo Orwellovo »Vojna je mir, svoboda je suženjstvo in nevednost je moč!«, značilna samo za totalitarne politične mašinerije. Dvomišljenje je bolj kot ne stalni sopotnik človeškega načina razmišljanja od nekdaj pa do danes: vneti častilec Biblije, ki je sveto knjigo bral dobesedno, je moral, na primer, istočasno verjeti v dve precej različni zgodbi o nastanku sveta, bralcem in bralkam sodobnih magazinov pa se tudi ne zdi nič čudnega, kadar v isti

Knjiga je orožje, vzemi jo v roke, se glasi znan citat nemškega književnika Bertolta Brechta. Ne samo knjige, že besede so odlično orožje. Resda hladno, a zato toliko bolj ostro.  Ena izmed besed, ki jo lahko učinkovito uporabimo kot orožje v medosebnih odnosih, je 'sebičnost' oziroma 'egoizem', s katerim praviloma označujemo 'miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi' (SSKJ). Sebičnost tako razumemo kot nagnjenost posameznika, da daje prednost lastnim interesom pred interesom drugih ljudi oziroma skupnosti. Pomanjkanje empatije in sočutja do drugih. Negativna lastnost, torej. Če kaj, potem ne želimo slišati, da smo sebični. In tu se ta beseda lahko spremeni v orožje.  V slovenski književnosti (da o življenju ne govorimo) je moč najti številne primere, ko sebičnost ne označuje lastnosti človeka, ki upošteva samo svoje koristi, temveč ravno obratno. Kot sebičen je označen človek, ki ne skrbi zgolj in samo za potrebe drugih. Nesebični smo