SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

Danes nekaj besed o enem izmed najbolj znamenitih in najpomembnejših vprašanj v zgodovini šolstva: "Učitelj, kdaj bomo mi to potrebovali?"  Med šolskim katedrom in gledališko odrom ni bistvene razlike: oboje je v osnovi teater. Tako igralci na odru kot učitelji na šolskem katedru morajo svojo predstavo odigrati doživeto, če ne želijo zgolj prebuditi, temveč tudi obdržati pozornost svojih gledalcev. Recite mi, da sem pristranski, a trdim, da imajo igralci pravzaprav lažjo nalogo; medtem ko se oni za gledalčevo pozornost borijo z najboljšimi dramskimi besedili tega sveta, mora učitelj odigrati predstave z naslovom, kot so "Povedkovo določilo", "Future Perfect Continuous", "Peptidna vez" ali "Poliadicijski polimeri". Naj povem drugače: poznam več učiteljev, ki bi zmogli očarati občinstvo s Hamletom, kot igralcev, ki bi v šolah lahko navduševali z razlago peptidne vezi (kemijski vezi, ki nastane med karboksilno skupino (-COOH) ene aminokisl

 Pedagog Godi Keller v knjigi "S srcem v šoli" opisuje učenko, ki je ob koncu osnovne šole doživela čustveni zlom. Za projektno nalogo si je namreč izbrala - obresti. Ko je spoznala, da revni v tem našem svetu zaradi najemanja posojil in plačevanja obresti plačujejo vse dražje kot bogati (ti pač lahko vse plačajo z gotovino), ji je to prišlo do živega. "Kaj ni dovolj že to, da so revni? Zakaj morajo plačevati še višje cene? A niso v bistvu dodatno kaznovani? " slišim njeni vprašanji, na kateri ni mogoče najti poštenega odgovora. Na učenko sem se spomnil poleti med izjavo Mateja Mohoriča, izjemnega slovenskega kolesarja. Po izjemni etapni predstavi na Tour de France, dirki vseh dirk, ni mogel skriti svoje globoke pretresenosti nad tem, da ni mogel zmagati drugače, kot da je porazil vse druge. In to ne kogarkoli: porazil je svoje kolege in prijatelje, ki so za najvišjo stopničko garali prav tako požrtvovalno kot on. Tako pretresena učenka kot Mohorič sta se zlomila, k

Dežurni se je počasi privlekel do table in začel brisati tablo z vidno naveličanostjo. Skulirano: malo levo, malo desno, malo gor, malo dol. Ker se mu z gobo ni dalo stopiti do umivalnika, se je prašilo, kot bi po makadamu drvel terenski avto. To ni ušlo niti njegovemu sošolcu.  "Ej, stari, brišeš, kot da si kakšna posebna potreba, haha!" Preden sem se lahko odzval, so se že zabliskale oči dekletu, ki je sedelo v prvi klopi. Tam ni sedelo po naključju: imelo je odločbo o usmeritvi. V osnovni šoli je na lastni koži okusilo, kaj pomeni biti "posebna potreba": nanjo so se vsa leta lepile tako posmehljive besede kot slabe ocene, in to tako zelo, da jo je šola celo želela usmeriti na zavod za otroke z duševnimi primanjkljaji. Kakšno krivico je doživljala, je nazorno pokazala po prihodu na gimnazijo: tu je zadihala in odlične ocene niso bile več praznik. Vse bolj se je krepila in zdaj je bila pripravljena opraviti še z zmerljivkami. "Koga ti s posebno potrebo?"