SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

Beseda KLOVN je v SSKJ enopomenka: klovn je označen kot "komedijant, burkež z značilno namazanim obrazom". Geselski članek je škrbina: manjka namreč tista razlaga, zaradi katere s klovnom po navadi ožigosamo človeka, ki s svojim norčavim, nezrelim, prismojenim vedenjem smeši tako sebe kot okolje, s katerim je povezan (npr. družino, razred, šolo, podjetje, poklic ali - če je na visoki poziciji - celoten narod). "Samo klovn se lahko pomeri s klovnom" so na primer v enem izmed medijev komentirali predsedniške kampanjo leta 2017. In pri tem niso mislili na burkeža "z značilno namazanim obrazom". Kdo so ti klovni? Pojasnimo to na posebni podvrsti, na t. i. razrednih klovnih: ob najbolj neprimernih trenutkih pokajo štose, zaradi katerih jih doleti pravičniški srd nadrejenih avtoritet (učiteljev, ravnatelja ...), kazen, ki naj jih v bodoče spametuje, in pa posmeh sošolk in sošolcev. Ob njihovem vedenju se pojavljata dve vprašanji: zakaj to počnejo (kakšno korist

 Kadar govorimo o avtoritarni vzgoji, praviloma govorimo o (preživelem) vzgojnem pristopu, ki temelji na avtoriteti oziroma strogem spoštovanju hierarhije, poslušnosti in disciplini, pri čemer se od otroka pričakuje, da sledi pravilom in navodilom brez vprašanj. Kadar ne, se "avtoritete" (starši, vzgojitelji, učitelji ...) zatekajo k strogim metodam, kot so ukazovanje, kaznovanje (telesno ali duševno) in poostren nadzor. Otroku se ne dovoljuje veliko prostora za izražanje lastnih mnenj ali samostojno odločanje.  Ker se danes ponovno vrača prepričanje, da je avtoritarna vzgoja najboljši vzgojni pristop, negativne posledice pa se v najboljšem primeru minimalizirajo (npr. "nihče ni umrl"), predlagam, da jo definiramo drugače: tako, da bomo bolje razumeli tudi posledice, ne samo učinka.   Avtoritarna vzgoja je vzgoja, pri kateri se svojih travm in travm naših prednikov rešimo tako, da jih prenesemo na otroke. Ni toliko vzgoja kot način, kako se (ne) soočiti s svojimi na