SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

  Ena od bolj zastrašujočih značilnosti spleta je, da nas prizemlji takoj, ko si domišljamo, da smo pogruntali kaj izvirnega; pogruntali nekaj, česar se ni spomnil še nihče. Običajno zadostuje že hitro guglanje; v trenutku ugotovimo, kako so o tej naši "izvirni" misli na široko razpravljali že starogrški filozofi, na FB ali kakšnem kuharskem forumu. Splet je prvovrstno zdravilo za napuh: nič ga bolj ne potolče kot ugotovitev, da so vse naše misli in ideje le reciklaža. Reciklaža reciklaže. Področje, ki nam še ponuja zaplate za načeto samopodobo, so besede. Verjamemo, da v dobi hitrega razvoja odkrivamo nove pojme in nove besede, ki jih označujejo - besede, ki jih ni uporabljal še nihče. A tudi tu se velja vprašati, ali je to res. Pogosto gre namreč le za kozmetični novorek; problemom in težavam, na primer, po novem rečemo izzivi. Prav tako jih več ne rešujemo, temveč le še naslavljamo; a če smo pošteni, si moramo priznati, da gre za za - kot bi rekli južni bratje - isto sranj

Ko v slovenskem jeziku uporabljamo stalno besedno zvezo KRIZA SREDNJIH LET, jo praviloma uporabimo za ljudi 40+, ki zaradi nezadovoljstva s svojim (praznim) življenjem začnejo spreminjati svoje vzorce razmišljanja in delovanja. Kadar okolica te spremembe označi s krizo srednjih let, to po navadi pomeni, da te spremembe doživlja kot negativne: nepotrebne, odvečne, otročje, v neskladju s tem, kako naj bi človek v teh letih deloval (nedostojanstvene, torej). V ožjem pomenu besede besedna zveza etiketira vse, ki po štiridesetem skušajo izpolniti neizživete otroške sanje ali želje - "Lej ga, no! A si ga videl? A ni smešen?" Na kratko - okolica odraslega posameznika, ki se želi spremeniti, nemalokrat doživlja kot psa v cerkvi: v najboljšem primeru zavija z očmi in potrpežljivo čaka, da ga bo minilo, v najslabšem pa skuša nesrečniku pomagati, da bi se vrnil, kamor po njenem mnenju sodi. Sicer pa to ni nič novega; z besedno zvezo KRIZA SREDNJIH LET se zgolj krepi sporočilo, ki ga že