vlačuga
Če je Cankar domovino ozmerjal z vlačugo, pa tega ne bi mogel tako zlahka dejati za jezik. Ta resda pobira vse možne besede: pocestne, pogrošne, cenene, zguljene, tuje ... Nič človeškega mu ni tuje. A vseeno ima svoj ponos, ne moremo mu očitati, da nima hrbtenice: sprejel bo le tiste besede, ki jih bo sam hotel. In ko bo hotel. To se dobro vidi pri slovenskih ustreznicah za prevzete besede: če so kolikor toliko posrečene in uvedene pravočasno (priponka, zabojnik, brskalnik ...), se bodo prijele, sicer pa ne (zgoščenka), pa naj je vloženo še toliko truda in denarja. Včasih pa ne pomaga nič: ne posrečena beseda, ne denar, ne pravi timing, nič. Morda se to najbolje vidi pri poskusu uvajanja novih besed, pri katerih je vloženo resnično precej denarja. V svetu oglaševanja. Tam to velja za sveti gral: če določena besedna zveza, verz, beseda preide v vsakdanji govor ter tako nenehno asocira še na prvotni izdelek, je to zadetek v črno (spomnimo se samo na slogane "Narejeno z naravo!"