poezija
Če se s kakšno znamenito mislijo nikoli nisem mogel strinjati, je to misel »Pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko dejanje« nemškega filozofa Teodorja W. Adorna. Še posebej po obisku nemškega koncentracijskega taborišča: tisto, kar je med ogledom najbolj izstopalo, je bila totalna posvečenost nacističnega ubijalskega stroja učinkovitosti in uporabnosti. Ne v arhitekturi ne v čem drugem ni bilo ničesar, kar bi kazalo na to, da je človek lahko tudi presežno bitje. Samo dolge oglate stavbe z ostrimi robovi, ravni in pusti zidovi, bodeče žice, hladen beton, široka peščena drevesa; samo to, kar so te tovarne smrti potrebovale, da bi lahko čim bolj hitro in "ekonomično" izvrševale svoje "delovne" naloge. Ne, to, kar nasprotuje ideji takih taborišč, je prav pisanje poezije. Barbarsko bi bilo zgolj to, da bi nehali početi to, s čimer so se ljudje upirali barbarizmu. Ljudje, ki so si sredi te "uporabne" in "učinkovite" groze vzeli čas za nekaj, kar bi...