SLOVAR "O ČEM GOVORIMO, KADAR GOVORIMO"

 V mojih otroških letih, v tretjem oziroma četrtem desetletju po drugi svetovni vojni, smo se v šoli pogosto igrali "partizane in nemce". Približno takole: najbolj nikakvi, tj. kilavi in rahitični fantje so bili izbrani za nemce, najbolj zdravi in močni pa za partizane. Zmaga partizanov ni smela biti nikoli in z ničimer ogrožena, o tem smo se potihoma strinjali vsi.  Jaz in Kruno sva po navadi morala igrati nemce. Imela sva le eno nalogo: partizani so nama dali kakšne dve do tri minute fore, midva pa sva morala hitro ucvreti v bližnji gozd in se dobro skriti. Verjetno se je takrat začela moja tekaška kariera, pa tudi solidarnost: čeprav nemec, sem znal biti tudi dober tovariš. Kruno, ki je zaradi hude skolioze moral nositi jeklen oklep v podporo hrbtenici (zaradi tega smo ga klicali Želva), bi sam nikoli ne mogel dovolj hitro ubežati roki pravice, še manj dobro skriti. Zato sva v hosti najprej poiskala skrivališče zanj - v kakšnem grabnu sem ga prekril z listjem, sam pa nato

 Če se s kakšno znamenito mislijo nikoli nisem mogel strinjati, je to misel »Pisati poezijo po Auschwitzu je barbarsko dejanje« nemškega filozofa Teodorja W. Adorna. Še posebej po obisku nemškega koncentracijskega taborišča: tisto, kar je med ogledom najbolj izstopalo, je bila totalna posvečenost nacističnega ubijalskega stroja učinkovitosti in uporabnosti. Ne v arhitekturi ne v čem drugem ni bilo ničesar, kar bi kazalo na to, da je človek lahko tudi presežno bitje. Samo dolge oglate stavbe z ostrimi robovi, ravni in pusti zidovi, bodeče žice, hladen beton, široka peščena drevesa; samo to, kar so te tovarne smrti potrebovale, da bi lahko čim bolj hitro in "ekonomično" izvrševale svoje "delovne" naloge. Ne, to, kar nasprotuje ideji takih taborišč, je prav pisanje poezije. Barbarsko bi bilo zgolj to, da bi nehali početi to, s čimer so se ljudje upirali barbarizmu. Ljudje, ki so si sredi te "uporabne" in "učinkovite" groze vzeli čas za nekaj, kar bi